Celij Irski - škof
Agapa (Ljuba) in Irena - mučenki
Hugo, grenobelski škof
Med Francozi in Italijani je ime Hugo (Ugo) zelo razširjeno. Nemci navadno uporabljajo daljšo obliko tega imena Hugibert in Hubert, pomeni pa isto: modrijan ali mislec, ker je koren povsod hugu (duh). Nosivec tega imena bi se mogel slovensko imenovati tudi Dušan.
Sveti Hugo je delal čast svojemu imenu, zakaj že zmlada je skušal priti vsaki stvari do dna in se ravnati po duhovnem pomenu, ki ga daje vsem dobrinam vera in božja služba. Gotovo so k njegovi poduhovljenosti mnogo prispevali že starši. Oče Odilo, ugleden grof z gradu Chatcauneuf ('Šatonö', slov. Novi grad) blizu mesta Valence ob Rodanu v Dofineji na Francoskem, je na stare dni stopil v ostri red kartuzijanov in tam umrl star sto let. Mati je pozneje spremljala sina in živela v njegovem škofijskem dvorcu kot redovnica. Oba se poprej nista izmikala svetnim opravkom, ampak sta se povsod razumno in odlično postavljala v opreko s tedanjo oblasti željno in naduto posvetnjaško okolico. Prav tako voljo je imel nadarjeni mladi Hugo, ki se je rodil leta 1053. Že od doma je bil vajen skromnosti in nikoli ni zidal na lastne zmožnosti. Za Boga, ki ga je nad vse častil, mu tudi najboljše ni bilo še dovolj dobro. Odločil se je za duhovniški poklic in zato mu je šlo najprej za temeljito bogoslovno izobrazbo. Po končanem šolanju v mestu Valence je šel po svetu, da si na višjih šolah spopolni znanje. Tod pa se je namenoma bratil z revnimi tovariši plemenitega mišljenja in tako je njegova izobrazba dosegla najlepše dopolnilo: toplo človečnost. Trudil se je, da nase čimbolj pozabi in se žrtvuje samo za krščansko občestvo, ki je bilo tedaj razkrojeno in prežeto s sebičnostjo. Z vsem srcem je odobraval načrte samostana Cluny za versko obnovo vseh stanov, začenši z duhovniki.
Kmalu je dobil priložnost, da svoje visoke misli preskusi na zelo kočljivem mestu. Ko je končal študije, so ga nastavili za kanonika v mestu Valence. Drugi člani kapitlja so bili bolj uživalci donosnih prebend (službenih dohodkov) kakor zgledni duhovniki. Hugo je hotel pokazati nasprotno in želel prav s svojim neomadeževanim življenjem pridobiti še druge za božji red v Cerkvi. Ker je bil najmlajši v zboru, ni maral nikomur vsiljevati svojih nazorov in ne zapraviti njihovega zaupanja, opustil pa ni nobene priložnosti, da ne bi z modro besedo naglasil, kako pojmuje svojo odgovorno cerkveno službo. Nedolgo zatem je prišel v Valence drugi Hugo, najprej (1073) škof v mestu Die, nato (1082) nadškof v Lyonu, od 1075 papežev legat za francoske škofije. Oba Hugona sta takoj postala prijatelja in kanonik Hugo je odslej spremljal legata Hugona na napornem vizitacijskem potovanju kot njegov pomočnik in izvedenec. Skupaj sta najprej izvedla mnogo koristnih sklepov v Lyonu, nato pa sodelovala na pokrajinskem koncilu v Avignonu. Tja je leta 1080 prišla delegacija iz Grenobla in prosila, naj papežev legat potrdi izvolitev kanonika Hugona za grenobelskega škofa namesto prejšnjega, ki je bil odstavljen. Prošnji so ugodili, Hugo sam pa izvolitve ni upal sprejeti. Zavedal se je svoje premajhne izkušenosti in bal se je, da tako težke naloge ne bo mogel spolniti. Ko njegovih izgovorov niso upoštevali, je izvolitev sicer sprejel, a misel, da se je prenaglil in da je predrzno upal na božjo pomoč, dokler se za škofovsko službo ni bolj usposobil, ga je nato še bolj begala. Legat Hugo ga je iz duševne stiske rešil s tem, da ga je poslal v Rim k papežu Gregoriju VII. Ta se je zanj prisrčno zavzel, ga poučil, pomiril in sam posvetil za Škofa. Naslednji dve leti je Hugo z mladostnim ognjem poskušal odpraviti splošen nered, ki ga je našel v grenobelski škofiji. Povsod je opazil hudo nevednost v verskih vprašanjih, nravno propadlost, kupovanje cerkvenih služb in poklicno neresnost duhovnikov. Sebični velikaši so tako razgrebli dohodke njegove škofije, da je komaj dobil najpotrebnejše za preživljanje. Ta zadeva mu ne bi šla drugače do živega, videl pa je, da kot poraženec nima potrebnega ugleda pri ljudeh, ki so dali zgolj na zunanji uspeh, ne sredstev, da pomaga ljudem v stiskah. Ker ni mogel doseči zmage nad tistimi, ki so nastopali z nasiljem, se mu je povrnila misel, da ni za škofovsko službo. Zato se ji je odpovedal in se umaknil v oddaljen samostan Chaise-Dieu, ki je bil vodilna opatija v osrednji Franciji. Tam je delal noviciat kakor drugi in z vso ponižnostjo opravljal tudi najnižje dolžnosti. Nikomur ni pustil, da bi se oziral na njegovo škofovsko dostojanstvo. Že je upal, da je dosegel stalno mirno zavetje, ko je dobil papežev ukaz, naj se vrne v svojo škofovsko službo v Grenoblu. Ubogal je in se znova lotil dela v zaupanju na božjo pomoč. Takoj po vrnitvi je dobil kot znamenje z neba obisk sv. Bruna, ki je iskal primeren kraj, kjer naj se naseli s svojimi prijatelji in v popolni samoti dela pokoro in z molitvijo krepi slabotne ude božje Cerkve. Hugo mu je odkazal prostor, kjer je nato nastala Velika kartuzija, in ostal s prvimi kartuzijani v tesnem prijateljstvu. Oni so prosili za božjo pomoč, on pa se je pogumno oprijel pastirovanja. Pozneje je dobil v sv. Bernardu podobnega duhovnega pomočnika, ki je še popolneje uresničil zamisel, kako se naj zunanje delo povezuje z notranjo duhovno zbranostjo.
Tako je Hugo vztrajal v naporni škofovski službi celih štirideset let. Bila so to leta prizadevne verske obnove na vseh področjih, leta velikih uspehov, v začetku pa tudi leta porazov; za sv. Hugona nikakor niso bila lahka. Malodušje mu je res prešlo, nadomestilo pa ga je telesno trpljenje; mučila sta ga želodčna bolezen in hud glavobol. Vse je potrpežljivo prenašal in toliko bolj razumeval duševno in telesno trpljenje pri svojih vernikih. Grešnike in trpine je imel za svoje prve ljubljence in božje odposlance; predvsem pa za svoje sopotnike v nebesa. Z ubogimi je velikodušno delil svoje dohodke in v času lakote je razprodal vso svojo zlatnino, tudi lastni kelih, da je olajšal bedo. Ko je stopil na stran zatiranih, je zrastel tudi njegov pogum nasproti velikašem. Ti so prvi dve leti upali, da ga bodo pridobili zase, saj je izšel iz njihovih vrst. Pripravljeni pa so bili, da se z njim sprijaznijo, le če popusti njihovi samopašnosti. Zdaj so videli njegovo neupogljivo voljo, da brani neodvisnost cerkvene službe in zvestobo božjemu redu. Začeli so ga spoštovati kot božjega moža in počasi odnehali. Hugonu se je posrečilo, da je rešil večino ugrabljenega cerkvenega premoženja in si pridobil najuglednejše nasprotnike za svoje sodelavce. Ob njegovih pravdah je šel glas, da nikdar ni nasprotnika osebno žalil in nikdar iskal osebne koristi. Pri sporu z mogočnim grofom Albonom, ki si je prilastil največ škofijskih posestev, se je za nekaj časa obrnil proti Hugonu celo njegov metropolit, nadškof Guy v Vienni, poznejši papež Kalikst II. Ko pa se je prepričal o Hugonovi srčni plemenitosti in njegovi ljubezni do pravice, sta se leta 1116 bratovsko pobotala in odslej prisrčno sodelovala. Od tega časa se je Hugona skoraj vsa škofija složno oklenila in božji blagoslov je očitno spremljal njegovo pastirsko delo. Sv. Hugona domače težave niso nič motile, da ne bi podpiral obnovitvenega dela v sosednih francoskih škofijah. V veliko pomoč je bil tudi papežu Urbanu II., ki je 1095 zbiral prve viteze za začetek križarskih vojsk, uspešno je podprl papeža Pashala II., da se je mogel ubraniti pritisku cesarja Henrika V., ki je hotel prepir za umeščanje na duhovske službe pristransko odločiti. Ko je leta 1130 nastal razkol ob deljenih papeških volitvah, se je z zadnjimi telesnimi močmi še odpravil na pot v Puy, da tam odda svoj vpliven glas za zakonitega papeža Inocenca II. Seveda je bila slej ko prej njegova srčna prizadevnost, da bi okrepil redovno disciplino. Bilo mu je veliko zadoščenje, da je Velika kartuzija z njegovo vsestransko podporo le obstala in mu pomagala, kadar je želel pogovora z Bogom v popolni samoti. Zvest podpornik je bil tudi benediktincem in cistercijanom in še sam je ustanovil dve redovni hiši, kjer so se zbirali duhovniki njegove škofije po pravilih sv. Avguština (kot regularni kanoniki).
Ko je škof Hugo telesno opešal, ga je za vsakdanje stvari spomin zapustil, kadar pa je šlo za večnostne misli, je njegov razum ohranil vso nekdanjo bistrost. Njegova ponižnost in pohlevnost se je stopnjevala do take mere, da je bila vsej okolici v spodbudo, celo kartuzijanom, ki so mu stregli. Umrl je v 80. letu na cvetni petek 1. aprila 1132. Papež Inocenc II. je naročil kartuzijanom, da so takoj natančno popisali njegovo življenje in zbrali trdne dokaze o njegovem svetništvu. Tako ga je že 1134 prištel med svetnike. Upodabljajo ga kot škofa in z znamenji kartuzijanov: z lučjo v roki, z labodom ob strani (labod pomeni ljubezen do samote) ali s sedmimi zvezdami (sedem je bilo prvih kartuzijanov). Sv. Hugo je zavetnik zoper glavobol. ŽS II, 7-9 (Fr. Kovači«); B. Bligny v Hiz I, 531-33; LThK 52, 514-15. Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973
V Hugu se je, tudi po zaslugi vzgoje v domači družini, kmalu porodila želja, da postane duhovnik. Po temeljitem študiju bogoslovja je bil posvečen in imenovan za kanonika v mestu Valence. Že od vsega začetka je vse svoje sile usmeril v to, da bi prenovil življenje duhovnikov in vernikov, ki so v marsičem dajali slab zgled in zahajali na stranpota. Z vsem srcem se je zato zavzemal za ustanovitev kartuzijanskega samostana v Clunyju, ki naj bi začel versko prenovo vseh stanov. Leta 1080 je, čeprav se je čutil nesposobnega in nevrednega, prevzel škofijo v Grenoblu, ki jo je nato vodil kar 52 let. Našel jo je zanemarjeno in izropano, pa mu jo je z vztrajnostjo uspelo duhovno popolnoma prenoviti. Vseskozi je bil velik prijatelj kartuzijanov; svetemu Brunu in njegovim šestim tovarišem je podaril veliko posestvo v divjini, imenovano »la Chartreuse«, kjer je Bruno ustanovil Veliko kartuzijo, matični samostan reda. Osebno je bil izredno skromen, vse svoje imetje je razdal revežem, z vztrajnostjo in ponižnostjo pa je dosegel, da so ga mnogi ne samo spoštovali, pač pa tudi posnemali in sledili njegovemu zgledu.
Ime: iz nemščine: Hubert = modrijan, mislec, bistroumen duh.
Rodil se je leta 1053 na gradu Chateauneuf v Franciji, umrl pa 1. aprila 1132 v Grenoblu.
Družina: Bil je plemenitega rodu, vendar vzgojen v duhu pobožnosti in preprostosti. Oče Odilo je bil ugleden grof, ki je starost preživel kot kartuzijan, mati pa je pozneje kot redovnica živela v škofijskem dvorcu svojega sina.
Sodobniki: Hugo, papežev legat in škof v Lyonu, sv. Bruno, sv. Bernard, papež Gregor VII.
Zavetnik: mesta Grenobla.
Čudeži: Znan je »čudež svetega Huga v refektoriju« (obednici). Hugo je vstopil v obednico nekega kartuzijanskega samostana v trenutku, ko so prinesli menihom na mizo prepovedano hrano - meso. Hugo se ga dotakne in meso pri priči razpade.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot škofa, pogosto pa tudi v obleki kartuzijanov z različnimi znamenji ob sebi: z lučjo v roki, z labodom ob strani (labod pomeni ljubezen do samote). Na številnih slikah ga vidimo s šestimi redovnimi brati, kako jim izroča redovniško oblačilo. Upodobljen je tudi s sedmimi zvezdami (sedem je bilo prvih kartuzijanov).
Beatifikacija: Med svetnike so ga prišteli že dve leti po smrti, leta 1134.
Goduje: 1. aprila, kartuzijani pa praznujejo 22. aprila.
»Vem za tvoja leta in tvoje bolezni; a za dobro tvojega ljudstva imam raje tebe, starega in bolnega, kot pa kogarkoli drugega, četudi je mlad in zdrav.« (Odgovor papeža Honorija II., ko ga Hugo prosi za odstop.) Vir
Zavetnik zoper glavobol in zavetnik mesta Grenobla.
Atributi: luč v roki, labod ob strani (labod pomeni ljubezen do samote), Na številnih slikah ga vidimo s šestimi redovnimi brati, kako jim izroča redovniško oblačilo. Upodobljen je tudi s sedmimi zvezdami (sedem je bilo prvih kartuzijanov).
Imena: Hugo, Ugo, Dušan, Hugibert, Hubert
Med Francozi in Italijani je ime Hugo (Ugo) zelo razširjeno. Nemci navadno uporabljajo daljšo obliko tega imena Hugibert ali Hubert, pomeni pa isto: modrijan ali mislec, ker je koren povsod hugu (duh). Nosilec tega imena bi se mogel slovensko imenovati tudi Dušan.
Sv. Hugo je delal čast svojemu imenu. Rodil se je leta 1053. Odločil se je za duhovniški poklic, vendar se ni dal takoj posvetiti. Po končanem šolanju v rojstnem mestu Valence blizu reke Rhone v Franciji je šel še po svetu, da bi si izpopolnil svoje znanje.
Za njegovega življenja je Cerkev preživljala žalostne čase. Velikaši so živeli pohotno, prodajali cerkvene službe, si lastili celo cerkve in pokopališča. Ni čudno, da je bila tudi duhovščina nevedna in se dostikrat vdajala grešnemu življenju. Hugo je postal kanonik v svojem rojstnem mestu. Življenje njegovih stanovskih tovarišev kanonikov je bilo precej posvetno in malo vzorno. Hugo je bil kakor lilija med trnjem.
Leta 1080 je bil cerkveni zbor v Avignonu. Grenobelski kanoniki so prosili, naj jim dajo za škofa njihove izpraznjene škofije Hugona.
Ponižni mož se je na vso moč branil. A vse ni nič pomagalo. Moral se je vdati in sprejeti izvolitev. Hugo takrat še ni bil posvečen za duhovnika. Napotil se je v Rim in od papeža Gregorj a VII. prejel mašniško in škofovsko posvečenje, ko ga je papež poučil in osrčil.
Novi škof se je vrnil v Grenoble in z veliko gorečnostjo prevzel upravo svoje zanemarjene in neurejene škofije. Dasi je neutrudno deloval, ga je pri tem vedno mučila misel, da ni za škofovsko službo. Zato se je umaknil v kartuzijanski samostan. Toda papež mu je ukazal, da se mora vrniti na škofijski sedež. Proti koncu življenja je poslal v Rim poslanstvo, da bi ga razrešili škofovske službe. Ko poslanstvo ni doseglo namena, se je Hugo sam, takrat že slaboten, napotil tjakaj. Papež, sam svetnik, mu je ljubeznivo odgovoril, da lahko z zgledom svojega življenja stori veliko več kakor kdo drug, ki je zdrav. Tako je Hugo ostal škof do svoje smrti. Njegova je znana misel: »Vsakomur so zadosti njegovi lastni grehi in ni treba, da bi si s poslušanjem ali govorjenjem obteževal vest še s tujimi grehi.«
Umrl je leta 1132, goduje pa 1. aprila. Vir
Venancij, škof in mučenec
Sveti Venancij je bil prvi po imenu znani škof v Saloni, glavnem mestu rimske province Dalmacije. Računamo, da je v Salono prišel (morda iz Rima) okrog leta 250 in da je umrl mučeniške smrti l. 258, ko je kristjane preganjal cesar Valerijan. Smrt ga ni doletela v Saloni, kjer je bil njegov škofijski sedež, marveč v mestu Delminium, ki je dalo ime sedanjemu Duvanjskemu polju. Bržkone je bil, tako sklepamo iz legendarnega opisovanja, na misijonskem potovanju v notranjih krajih, kjer so živeli razkropljeni kristjani. Te je bilo treba v veri potrditi, zraven pa pridobiti še nove z oznanjevanjem evangelija.
Pol stoletja po smrti sv. Venancija je bilo v bogati rimski Dalmaciji po vseh krajih, posebno v mestih, mnogo kristjanov, razdeljenih na več škofij. Odtod smemo sklepati, da je bilo že v Venancijevem času kristjanov že precejšnje število. Upravičeno še v poznih poročilih hvalijo potrudljivo pastirsko delavnost prvega znanega škofa. Ker je že sv. Pavel poslal učenca Tita (gl. 6. febr.) v Dalmacijo (2 Tim 4, 10), je to znamenje, da je Cerkev na te kraje bila pozorna in je semkaj pošiljala še nove misijonarje, ki pa jih po imenu ne poznamo. Prav mogoče je, da je bil v Saloni, to je v kraju, ki mu danes pravimo Solin pri Splitu, že pred Venancijem kak škof, pa nam zgodovina njegovega imena ni ohranila. Tudi o okoliščinah smrti sv. Venancija ni nadrobnih poročil. Vemo samo, da so kristjani v mirni dobi, ki je nastopila po smrti cesarja Valerijana (1. 260), Venancijeve mučeniške relikvije prenesli v Salono (Solin) in so jih tu imeli zelo v časteh. Njegovo češčenje je bilo splošno znano, zato je papež Janez IV. (640-42), sam po rodu Dalmatinec, poslal v te kraje opata Martina, naj spričo nevarnosti, da pod oblastjo poganskih Slovanov relikvije mučencev propadejo, vse svete ostanke zbere in prenese v Rim. Opat Martin je seveda našel Salono v razvalinah (mesto so Slovani porušili že okoli 610-14), grobove mučencev pa je lahko odkril. Tako je v delu današnjega Solina, ki se imenuje Manastirine, zbral svete ostanke več mučencev, jih z drugimi, ki jih je našel drugod ob obali tja do Poreča v Istri, spoštljivo shranil in odpeljal v Rim. Tam jih je sprejel v varstvo papež Janez IV., jim zgradil ob krstilnici v Lateranu novo kapelico in jo imenoval po sv. Venanciju, najvažnejšem mučencu. Venancijevo kapelico je dokončal šele novi papež Teodor (642-49) in dal v njej napraviti sliko svetih mučencev v mozaiku, ki je še zdaj ena največjih znamenitosti Rima. Sv. Venancij stoji na levi strani osrednje mozaične slike med papežem Janežem IV. in Janezom Evangelistom. Nekatere druge mučence s tega mozaika bomo v Letu svetnikov še imenovali.
Zgodba svetega Venancija s tem ni končana. V Rimu se je namreč začelo novo češčenje tega mučenca. V Italiji so ga najbrž zato tembolj ohranili v častnem spominu, ker je bil tu rojak; natančneje ne vemo, iz katerega kraja je bil doma, verjetno pa je bil Rimljan. Njegove relikvije si je nato pridobilo mesto Camerino v Rimskih Apeninih (sredi med Assisijem in jadransko obalo). Ker niso imeli pravih zgodovinskih poročil, so ga pozneje razglasili za svojega rojaka in mu napisali mučeniško legendo. Ta pripoveduje, da je sv. Venancij dal življenje za Kristusa že, ko je bil star petnajst let, in da je junaško prenesel strašna mučenja najrazličnejših vrst. Bog pa ga je poveličal z velikimi čudeži. (Legenda povzema dogodke pri mučenju drugih pričevalcev za Kristusa.) Medtem ko so se v Rimu spominjali godu sv. Venancija stalno 1. aprila, so v Camerinu nastavili njegovo praznovanje na dan 18. maja; isti dan je bil god sv. Venancija tudi po naših koledarjih.
Relikvije sv. Venancija pa je pridobila še stolnica mesta Toledo, ki je bilo (pred Madridom) prestolnica Španskih kraljev. Tudi tu so imeli opis svetnikovega življenja, ki se bolj drži zgodovinskih dejstev. O njem pravilno trdi, da je bil dalmatinski mučenec, napravlja pa ga le za škofa v Toledu. Latinski izraz Salonitanus so brali po svoje kot »Toletanus«, misleč, da je tako napako zagrešil prepisovavec. Danes je ugotovljeno, da je edino pravi sveti Venancij prvi znani škof v Saloni (Solinu) in tako prvi v vrsti škofov, ki imajo zdaj sedež v Splitu.