Zavetnik vseh delavceh, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok.
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina
1. maja 1955 je papež Pij XII. vpeljal praznik Jožefa Delavca. Utemeljitev je bila, naj bo dan za kristjane posvečen dan in ne več vzrok za neslogo, sovraštvo in nasilje. Glavni Jožefov praznik pa je 19. marca.
Na prvi maj Cerkev ne poveličuje dela samega, pa tudi ne kakega nedoločenega neznanega delavca. Spomin in češčenje velja tesarju svetemu Jožefu, ki ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Preprostega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina. Ob Kristusovi strani vidimo svetega Jožefa, kako ob pozabljanju samega sebe vse svoje napore posveča vzdrževanju življenja, ki bo žrtvovano na križu za zveličanje sveta.
Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. "Saj končno ni pravega bogastva rezen bogastva človeka samega," je dejal papež Pavel VI., ki je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. " Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!"
Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.
1. maj je v ljudskem izročilu fantovski praznik. Sprva je bilo postavljanje mlaja v počastitev pomladanske drevesne rasti, sčasom pa je postalo znamenje skupnostnega veselja. Vir
Peregrin - redovnik servit
Imena: Peregrin; Peregrina
O življenju tega svetnika obstajata dve poročili, kratko in dolgo. Zanesljivejše je kratko.
Po prvem poročilu naj bi se rodil leta 1265 v Forliju. Pri osemnajstih letih je bil zraven, ko so meščani pregnali in pretepli znanega pridigarja pokore in spreobnjenja, sv. Filipa Benicija (23. avgusta), ker je javno grajal njihove pregrehe.
Čez nekaj let je prosil za sprejem v red servitov, kjer je bil sv. Filip Benicij vrhovni predstojnik. Noviciat je opravil v Sieni, tridesetletnega pa so poslali nazaj v Forli, kjer je ostal do smrti.
Bil je vzoren redovnik servit. Zvesto je spolnjeval redovna pravila, izkazal pa se je tudi v ljubezni do revežev, zlasti do kmetov, ki jih je pestilo pomanjkanje. Spokornim vajam je dodajal še posebne asketske. Tako trideset let sploh ni sedel. Ko mu je grozilo, da mu bodo odrezali desno nogo, je noč pred amputacijo preklečal pred podobo Križanega. Zgodil se je čudež. Jezus je stopil s križa in ga ozdravil. Dva čudeža sta se zgodila tudi tedaj, ko je ležal na mrtvaškem odru: ozdravel je neki slepec in neka žena je bila rešena obsednosti od hudobnega duha.
Po vseh teh dogodkih je Peregrin bil skupaj s sv. Filipom Benicijem deležen velikega spoštovanja in češčenja ne samo v servitskem redu, temveč širom po Italiji, pa tudi drugod, zlasti na Dunaju.
Za svetnika je bil razglašen leta 1726. Velja za priprošnjika pri rakastih obolenjih. Slikajo ga najpogosteje, kako Kristus stopa s križa in svetniku, obdanemu z angeli, ozdravi bolno nogo. Vir
Rihard - menih
Zavetnik mladih in zdravnikov.
Imena: Rihard, Rihart, Rikard, Rikardo, Ričard, Ricardo, Rik, Riki, Riko, Diki; Rikarda, Riharda, Rika
Erminio Pampuri, tako je zapisan današnji svetnik v krstni knjigi župnije Trivolzio v severni Italiji, se je rodil leta 1897. Mati mu je umrla pri treh letih, skrb zanj so po njeni smrti prevzeli strici po materini strani. Sami goreči kristjani so nečaka vzgajali v globoki veri, hkrati pa so mu omogočili šolanje. Vpisal se je na medicinsko fakulteto v Pavii.
Dvajsetleten je moral k vojakom. Toda kot medicinca ga niso poslali na fronto (smo v letih 1917/18), temveč v vojaško bolnišnico. Očividci so pripovedovali o njem, da je ranjenim vojakom skazoval veliko sočutje, ni pa svojim vojaškim tovarišem zamolčal besed papeža Benedikta XV., da je ta vojna »nepotrebno prelivanje krvi«. - Leta 1921 je doktoriral iz medicine.
Stopil je v Zvezo katoliških študentov Italije in se pridružil tretjemu Frančiškovemu redu. Kot okrajni zdravnik v Morimondu (Milano) je v krajevni župniji ustanovil krožek mladinske Katoliške akcije. Močno si je prizadeval, da bi se čim bolj približal vzoru krščanskega zdravnika. V bolnikih je gledal Kristusa. Stregel jim je tako pozorno in ljubeznivo, da so mu rekli »dottor carita«.
Kljub vsemu ni bil zadovoljen s seboj, čeprav je veliko molil, pogosto prejemal obhajilo, dajal miloščino, podpiral misijone. Premišljeval je o svojih napakah, da je včasih len, da ne pozna reda, da se ni povsem posvetil Gospodu, čeprav je ostal neporočen. Mikalo ga je, da bi stopil v
kakšno redovno skupnost, češ da potrebuje neko »regulo« (pravilo). Ko se mu je jeseni leta 1926 primerilo, da je v času, ko je bil na potovanju, umrla neka njegova pacientka, ga je to hudo prizadelo. Svoji sestri redovnici je tedaj pisal: »Zdi se mi, da me je s tem Gospod opozoril, naj se otresem svoje raztresenosti, naj opustim vse druge zaposlitve in skrbi, da se bom lahko bolj pozorno in mirno posvetil bolnikom.«
Potrkal je najprej na frančiškanska in jezuitska vrata. Niso ga sprejeli; 22. junija 1927 pa so ga sprejeli v Bolniški red sv. Janeza od Boga.
Čutil je, da bo končno v tej skupnosti mogel združiti redovniški in zdravniški poklic. Dobil je ime Rihard. Kot novinec je opravljal službo ambulantnega zobozdravnika v bolnišnici sv. Uršule v Brescii. Na vse je naredil velik vtis po svoji krotkosti, velikodušnosti in ljubeznivosti.
Toda pot, na katero je stopil, je bila kratka. Leta 1930 je umrl za jetiko, star komaj 33 let.
Papež Janez Pavel II. ga je leta 1981 razglasil za blaženega, 1. novembra 1989 pa za svetnika kot vzor mladini in zdravnikom. Vir