Charles de Foucauld - redovnik puščavnik, ustanovitelj »malih Jezusovih bratov in sester«
Imena: Charles, Karel, Karlo, Čarli, Karol, Karolina, ...
Rojen je bil 1858 v Strasbourgu v Franciji in kmalu postal sirota. Kot otrok je bil zelo veren in pobožen, kasneje pa je vero izgubil in živel precej razbrzdano življenje. Prijavil se je za službo v vojski, ko pa je v Maroku doživel spreobrnjenje, je vstopil k trapistom in nekaj časa preživel med njimi. Pozneje se odločil za še bolj radikalno uboštvo in preživel tri leta kot puščavnik v Nazaretu, nato pa odšel v Saharo, kjer je misijonaril med tamkajšnjimi plemeni ter živel v popolni revščini. Njegov ideal je bil najpopolneje posnemati Jezusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu. Prvega decembra 1916 so ga ubili roparji.
»O ljubljena Mati, ti ki si tako lepo nosila Jezusa, nauči nas, da ga bomo tudi mi znali nositi v sebi. Ko prejemamo sveto obhajilo, je Kristusv nas, kakor je bil v tebi, s svojim telesom. Vedno je v nas, kakor je bil tudi v tebi, s svojim božanskim bistvom. Nauči nas, da ga bomo nosili z isto ljubeznijo in zbranostjo, z istim notranjim gledanjem, z istim neprestanim češčenjem kakor ti …«
»Moj Bog, ti praviš, da ni treba opravljati ustnih molitev, če hočemo moliti; zadostuje govoriti s teboj na znotraj z miselno molitvijo. O Jezus, daj, da bom znal ljubiti in vsak dan opravljati tako samotno in skrito molitev, ki jo vidi samo naš nebeški Oče in pri kateri smo čisto sami z njim … skrivnosten in prijeten pogovor, v katerem svobodno izlijemo svoje srce, daleč od vseh radovednih oči.«
»Jezus, ti si vedno z nami v sveti evharistiji; daj, naj bomo tudi mi vedno s teboj, naj ti delamo druščino pred tabernakljem in naj ne izgubimo po lastni krivdi niti enega trenutka, ki ga prebijemo pri tebi … Ti, naš ljubljeni Jezus, naše vse, si tam; vabiš nas, naj ti delamo druščino; ali ne bi morali kar planiti k tebi? Ali naj tudi en sam trenutek, ki bi ga lahko preživeli pri tebi, zapravimo kje drugje?«
»O Jezus, naj te posnemam. Skrb za zveličanje ljudi naj bo tudi moje življenjsko delo … Gospod, vžgi v meni silno željo po rešitvi duš. Daj, naj vse urejam in delam samo za to, blaginja duš naj ima prednost pred vsem drugim …«
»Gospod Jezus, oblikuj moje misli, oblikuj moje besede.«
»Kadar pride k nekomu Jezus, pride z njim tudi križ.«
»Kar zadeva ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, nam jo je dovolj dokazal, da lahko vanjo verjamemo, ne da bi jo občutili; občutiti, da Ga ljubimo in da nas ljubi, to bi bila nebesa: nebesa pa - razen redkih trenutkov in izjem - niso za na zemljo …«
Božji služabnik Charles de Foucauld, redovnik puščavnik, ustanovitelj »malih Jezusovih bratov in sester«, goduje 1. decembra. Vir
Edmund Campion - jezuit, redovnik, duhovnik, mučenec
Imena: Edmund, Edi, Edmond, Edo, Edmunda, ...
Rodil se je v Londonu leta 1540 kot sin staršev plemenitega rodu. Edmund Campion je odlično končal študije na oksfordski univerzi in tam postal znamenit profesor. Takrat se mu ni zdelo nič posebnega, da je leta 1564 izrekel kraljici Elizabeti zahtevano prisego. Čedalje bolj pa se je zavedal, kako malo je Elizabetina državna vera podobna veri cerkvenih očetov. Vest ga je silila, naj se vrne h katolištvu.
Najprej je odšel v Dublin, da bi se pripravil za profesorja na univerzi, ki naj bi se tam ustanovila. Pozneje je odšel v Douai v severni Franciji, kjer je bilo semenišče za angleške katoliške bogoslovce. Tu se je počutil kot doma, se spravil s katoliško Cerkvijo in sprejel subdiakonat. Veliko je slišal o delovanju jezuitskega reda. Želel je vstopiti, zato je leta 1573 odšel v Rim. Bil je sprejet in dodeljen avstrijski provinci Družbe Jezusove. Po noviciatu na Češkem je bil leta 1578 posvečen v duhovnika.
Leta 1580 so ga predstojniki poslali misijonarit na Angleško skupaj s p. Personsom. S podeželja je pisal generalu v Rim: »Vsak dan se peljem kamorkoli. Žetev je izredno velika... Trajno pa krvnikom ne bom mogel ubežati. Preobleka se mi zdi zelo smešna; pogosto jo menjam kakor tudi svoje ime. Včasih berem v pismih novico, da so Campiona izvohali, in če pridem potem na tisto mesto (kjer naj bi ga izvohali), slišim toliko pripovedovati o tem, da me že od samega strahu strah mine.«
Ves ta čas je Edmund pripravljal spis »Decem rationes« (Deset razlogov), kjer je razložil katoliški nauk. Spis je sklenil s povabilom kraljici Elizabeti, naj se povrne h katoliškim vzorom. Končno so Campiona izsledili, ga vrgli v ječo, mučili in 1. decembra 1581 skupaj s tremi drugimi duhovniki usmrtili. Na ta dan tudi goduje. Vir
Eligij - škof
Zavetnik hlapcev in kmetov, zlatarjev in srebrnarjev, podkovnih kovačev; kovačev, rudarjev, puškarjev, ključavničarjev, kovinarjev, kovcev denarja, graverjev, urarjev, kolarjev, kočijažev, sedlarjev, trgovcev s konji, izdelovalcev svetilk in košar, zakupnikov in živinozdravnikov; konj in proti konjskim boleznim
Atributi: škofovska oblačila, zlatarsko ali kovaško orodje; konj s sneto nogo
Potem, ko se je Eligij izučil svoje obrti pri pobožnem zlatarju Abbanu, tako da je mojstrsko obvladal svoj poklic, ga je pot zanesla v Pariz. Tu mu je Klotar II. zaupal izdelavo kraljevskega prestola, okrašenega z zlatom in dragimi kamni. Kralja je presenetila Eligijeva spretnost in poštenost, saj je iz gradiva, ki so mu ga dali na razpolago, izdelal kar dva prestola. Postavil ga je za upravnika kovnice, koval je zlat in srebrn denar, tako da še danes lahko zasledimo njegovo ime na kovancih iz tistega časa. Po izročilu naj bi s posebno skrbjo in ljubeznijo izdelal tudi več relikviarijev, skrinjic za relikvije svetnikov: sv. Martina, sv. Dionizija, sv. Kvintina, sv. Krispina in Krispinijana in drugih. Zvesto je služil dvema vladarjema, ves čas svojega bivanja in dela na dvoru je veljal za izredno poštenega, tankovestnega in globoko pobožnega moža; kraljem je bil tudi dragocen svetovalec. Kot ugleden in bogat mož je vse svoje premoženje porabil za uboge, zidal je cerkve in ustanavljal samostane, znan je tudi po tem, da je odkupil ogromno sužnjev in jim pomagal. Dovolj zgovoren je odgovor, ki ga je nekoč dal nekemu tujcu, ko ga je ta vprašal, kje stanuje: »Pojdi na to in to ulico, in ko boš pred neko hišo zagledal množico siromakov, boš vedel, da si tam.« Že več kot petdesetleten je zapustil dvor, prejel mašniško posvečenje, kmalu zatem pa so ga imenovali za škofa v Noyonu. Naslednji dve desetletji je skrbel za škofijo; bil je poln pastoralne skrbi in verske vneme za zaupano mu ljudstvo. Posebno pozornost je namenil spreobračanju poganov in misijonom v Flandriji, tako da velja celo za apostola Flandrije.
Ime: V latinščini pomeni eligio »izbran«, v hebrejščini pa »plemenit (vodnik)«.
Rodil se je okoli leta 588 v Chaptelatu v Limousinu v Franciji, umrl pa 1. decembra 660 v Noyonu v Franciji.
Družina: Njegova starša, oče Evherij in mati Terigija sta bila pobožna Rimljana. Oče je bil rokodelec, bogat mož.
Zavetnik: zlatarjev in srebrokovačev, draguljarjev, rokodelcev, kovačev, rudarjev, puškarjev, ključavničarjev, kovinarjev, kovcev denarja, graverjev, urarjev, kolarjev, kočijažev, sedlarjev, trgovcev s konji, izdelovalcev svetilk, košar, zakupnikov in živinozdravnikov, hlapcev in kmetov, konj in je priprošnjik tudi proti konjskim boleznim; je tudi zavetnik delavcev v garažah in na bencinskih črpalkah.
Upodobitve: Upodabljajo ga na različne načine: kot škofa, zlatarja ali kot kovača, vsakič v ustrezni obleki. Včasih je prikazan v škofovskem oblačilu z zlatarskim ali kovaškim orodjem. Pogosto je ob njem konj s sneto nogo.
Legende / čudeži: Najbolj znana legenda oz. čudež iz njegovega življenja je, kako je nekoč nemirnemu konju, ki se ni dal podkovati, snel nogo, jo podkoval, potem pa mu jo zopet namestil nazaj. Ozdravljal je z molitvijo, s čudeži spreobračal pogane, imel pa je tudi dar prerokovanja.
Goduje: 1. decembra. Vir