Zavetnica proti kugi
Atributi: Križ, mrtvaška glava
Imena: Rozalija, Rozalia, Roza, Rozi, Rozika, Rosa, Rozalka, Rozalja, Zala, Zalika, ...
Rozalija je bila verjetno bazilijanska redovnica. Ime pomeni po naše: roža in lilija. Rodila se je najbrž v Palermu na otoku Siciliji leta 1130. Vzgajali so jo kot princeso, saj je bila po materi v sorodu s kraljem, oče pa je bil gospodar dveh mest.
Ko jo je zaradi njene lepote vse občudovalo, se je umaknila na goro nad domačim mestom. S seboj je vzela križ, nekaj nabožnih knjig in se naselila v veliki votlini. Pa tudi tu se ji je zdelo, da je še preblizu ljudi, zato se je umaknila v še večjo samoto; še više v goro, v še bolj divjo, kar nepristopno skalno votlino. Vhod je bil tako tesen, da se je v votlino komaj splazila. Imela pa je prelep razgled na Palermo in na bogato očetovo hišo. Tu je premišljevala, molila, se postila in zatajevala. V votlini je vdolbla v skalo napis: Jaz, Rozalija, hči Sinibalda, gospodarja nad mestoma Coschina in Rosa, sem se iz ljubezni do svojega Gospoda odločila prebivati v tej jami.
Starši za svojo hčer niso vedeli in so jo povsod iskali, a je niso mogli najti. Ko je šestnajst let preživela v samoti, je umrla, stara šele trideset let. Nihče ni vedel za njeno smrt. Ko so čez leta po naključju našli truplo, je bilo nestrohnelo. S stropa kapljajoča apnenčasta voda ga je vsega prevlekla s tanko kristalno plastjo. Glavo je imela naslonjeno na desno roko, v levi je držala križec. Kar v votlini so ji napravili kamnit grob.
Pozneje so prenesli njeno truplo v Palermo in ta dan - 15. julij - je za glavno mesto Sicilije največji praznik. Velika množica njenih častilcev gre v slovesni procesiji po mestnih ulicah, da počastijo svojo zavetnico.
Goduje 4. septembra. Vir
Bonifacij - papež
Imena: Bonifacij, Boni, Bono, Bonifacija
Današnji svetnik je bil sin rimskega prezbiterja Jukunda in naj bi se rodil nekako sredi 4. stoletja. Preden je bil povišan v papeško službo, ga je njegov prednik papež Inocencij I., svetnik, ki je vodil Cerkev od leta 401 do 417, večkrat poslal kot svojega poslanca v Carigrad, da je tam na cesarskem dvoru opravil važne in zapletene naloge.
Po smrti papeža Zosima, ki je vladal samo eno leto, je leta 418 prevzel krmilo Cerkve modri in že nekoliko ostareli duhovnik Bonifacij. Toda njegove izvolitve del rimske duhovščine, ki je po takratnem običaju volila Petrovega naslednika, ni priznal in je svojeglavo izvolil za papeža arhidiakona Evlalija. Oba sta bila posvečena v škofa. Spori so se zaostrovali in dišalo je po nemirih.
V spor je posegel cesar Honorij in ga skušal zgladiti, toda brez uspeha. Cesar je potem naročil, naj posebni cerkveni zbor reši to vprašanje. To naj bi se zgodilo 13. junija leta 419. Evlalij je moral zapustiti Rim. Pod pretvezo, da mora obhajati veliko noč, se je vrnil in znova povzročil nemire. Izgnali so ga še drugič, Bonifacija pa priznali za papeža. V dolgem seznamu rimskih papežev nosi ime Bonifacij I.
Omenimo še to, da sta takrat vodilni cerkveni osebnosti na Zahodu sv. Hieronim in sv. Avguštin, govorila s spoštovanjem o novem papežu. Sv. Avguštin mu je celo posvetil razpravo Zoper dve pismi pelagijancev, ki ju je napisal na pobudo samega papeža Bonifacija. Na njegovo pobudo je cesar izdal odlok, da morajo škofje pred nastopom službe obvezno podpisati obsodbo pelagijanskih naukov.
Zgodovinopisje še poroča, da je Bonifacij posegel v vprašanja, ki so zadevala organizacijo škofij v Galiji, v provinci Iliricum (vzhodna stran Jadranskega morja) in v Afriki. Knjiga za škofovske obrede (Liber pontificalis) omenja več njegovih predpisov glede zažiganja kadila pred oltarjem, pranja oltarnih prtov in pogojev za sprejem v kleriško službo.
Isti viri poročajo, da je na pokopališču sv. Felicite v Rimu dal sezidati oratorij. Umrl je 4. septembra 422 in bil pokopan ob znani rimski cesti Via Salaria blizu pokopališča sv. Felicite. Vir