Ta svetnica je na poseben način doživljala Jezusovo trpljenje. Že kot otrok je Veronika razodevala nenavadne reči. Bila je nemirna, kakor da se v njej vžiga čuden ogenj. Vsem v hiši je bila uganka. Medtem ko so se drugi otroci igrali, je ta nenavadni otrok občeval z božjim Detetom in njegovo materjo Marijo. Mistična doživetja, ki so v njeno življenje posegala že tako zgodaj, so odločilno vplivala na njeno življenjsko pot.
Rodila se je leta 1660 v Marcatellu (srednja Italija) kot sedmi otrok premožnih staršev. Ko je pobožna mati umirala, je poklicala k smrtni postelji pet hčera, jim razložila pet Odrešenikovih ran in priporočila vsakemu otroku češčenje ene izmed ran, h kateri naj se v stiski zateče. Štiriletni Veroniki je priporočila rano presv. Srca. Ko je komaj odrasla, so jo snubili plemiški sinovi, a jih je odklanjala. Sedemnajstletna je vstopila v red kapucink, dasi ji je oče le z veliko težavo to dovolil.
Leta 1694 je postala voditeljica novink, od leta 1716 do smrti na današnji dan leta 1727 pa je bila opatinja. Ko je vstopila v samostan, se je iz dneva v dan jasneje kazalo, da naj bi se v njej obnovilo Gospodovo trpljenje podobno kakor kakšnih petsto let prej v življenju sv. Frančiška
Asiškega. V življenju te svetnice je mogoče zaznati najbolj različne in čudežne pojave krščanske mistike: razodetja, vizije, zamaknjenja in posebne milosti, ki so jih doživeli redki svetniki. Po spovednikovem naročilu je v dnevnik napisala vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Danes obsega ta dnevnik deset objavljenih zvezkov. Nenavadne stvari, ki so v njem, so potrdile mnoge priče. Ko je papež Pij IX. prebral te spise, je vzkliknil: »To ni svetnica, to je velik svetnik.«
Umrla je 9. julija 1727. Za svetnico jo je razglasil papež Gregorij XVI. leta 1839. Njeno posmrtno masko hranijo v samostanu Citta di Castello pri Perugii.
Goduje 9. julija. Vir