Imena: Stanislav, Stane, Stanimir, Staniša, Stanko, Stano, Stanoje, Staš, Staša, Stašo, Staško; Stanislava
Rodil se je leta 1030 v škofiji Krakov. Bil je škof in mučenec in je razglašen za zavetnika svoje domovine, Poljske. Plemiški starši so si ga po tridesetih letih zakona izprosili od Boga in ga že pred rojstvom odločili za božjo službo. Najprej je hotel postati benediktinec, škof Lambert pa ga je pregovoril, da je postal škofijski duhovnik. Po Lambertovi smrti sta ga ljudstvo in duhovščina soglasno izvolila za krakovskega škofa, a privolil je šele na izrecen papežev ukaz.
Kmalu se je sprl s poljskim kraljem Boleslavom II., ker temu ni nič pomenila svetost zakona in ženska čast. Veliko družin je onesrečil. Škof Stanislav ga je spoštljivo opozoril na pohujšanje. Kralj je na zunaj obljubil poboljšanje, v srcu pa je koval maščevanje. Iz mnogih legend, ki opisujejo spore med škofom in kraljem, je mogoče razbrati, da je Boleslav II. gnal Stanislava tudi pred sodišče, a mu ni mogel dokazati krivde.
Škof naj bi tedaj mrtvega plemiča poklical iz groba, da je izpovedal resnico zoper lažnive priče.
Zdi se, da je bil neposredni povod za kraljevo nebrzdano jezo upor plemstva, ki ga je kralj kruto kaznoval. Škof Stanislav je tedaj pripravil kralja do tega, da je nehal divjati zoper nedolžne, z novim nasiljem pa je kralj škofa pripravil do tega, da ga je izobčil in nazadnje
izrekel še izobčenje nad mestom Krakovom (v mestu je prepovedal božjo službo). Kralj je bil besen, a je zaman terjal preklic kazni, dokler ni pokazal resne volje za poboljšanje. Tako je nekoč šel za škofom, ki je maševal zunaj mesta v cerkvi sv. Mihaela, in mu sam z mečem preklal glavo, ker nihče drug ni hotel biti za krvnika. To se je zgodilo 11. aprila 1079. Tedaj je zoper kralja nastal splošen upor. Vlado je prevzel njegov mlajši brat Ladislav. Stanislava so najprej pokopali v cerkvi sv. Mihaela; čez nekaj let so njegove ostanke prenesli v krakovsko stolnico (Wawel), kjer ga še danes časte. Papež Inocenc IV. ga je leta 1253 razglasil za svetnika. Takrat se jezbralo poljsko ljudstvo v nepreglednih množicah v Krakovu. Dinastija Piastovičev je Stanislava prosila za odpuščanje in ga s papeževim pristankom razglasila za nebeškega varuha poljske zemlje.
Boleslav pa je moral v izgnanstvo na Ogrsko. Umrl je leta 1081. Po legendi naj bi bil pokopan v samostanu Osoje na Koroškem. Gotovo pa je, da je Boleslav II. delal ostro pokoro za svoj greh, ni pa zgodovinskih potrdil, da je on res »mutec osojski«, ki mu je naš pesnik Anton Aškerc v lepi pesmi pripravil slovstveni spomenik.
Goduje 11. aprila. Vir
Helena Guerra
Imena: Helena, Alena, Alenka, Ela, Elica, Elen, Elina, Hela, Helen, Helenca, Ilona, Jela, Jelca, Jelena, Jelka, Lenka, Lenka, Lenčka.
Rodila se je leta 1835 v mestu Lucca srednje premožnim staršem. Ti so ji omogočili izobrazbo, značilno za dekleta tiste dobe. Helena pa je hrepenela po višji stopnji in se na primer skrivaj poglabljala v latinščino.
Bila je prepričana, da morajo biti tudi ženske kulturno razgledane. Zato se je veliko učila, pisala in tudi objavljala. Dvaindvajsetletna je dala pobudo za Marijin vrtec in malo pozneje za Duhovna prijateljstva, kjer so se zbirale mlade žene in se poglabljale v duhovno življenje. V sedemletni bolezni, ki jo je priklenila na posteljo, je iz teh zamisli nastala že nekakšna skupnost.
Leta 1870 je romala v Rim in tam hotela stopiti v ženski red s strogo klavzuro. Toda okoliščine (Rim so tega leta zasedle italijanske čete in s tem končale papeško državo) so ji narekovale ustanovitev Instituta sv. Cite, kjer so se žene, čeprav še ne povezane v skupnost, obvezale, da bodo skrbele za šolanje deklic. Skušnja pa je pokazala, da bi se zaradi uspešnejšega dela morale bolj povezati. Tako je leta 1882 nastala družba z imenom Oblatinje Svetega Duha.
Helena je spoznala pomen tiskane besede za Cerkev, zato je veliko pisala in objavljala Knjižice, namenjene poročenim, zaročenim
ženskam, delavkam, gospodinjam, pisala pa tudi za učiteljice po šolah. Tako je nastala Kratka zgodovina Italije, sestavljena po zgledu spisov sv. Janeza Boska.
V njeni zreli duhovnosti so bile odločilne tri besede: Sveti Duh, binkošti, dvorana zadnje večerje. Leta 1886 je prosila papeža Leona XIII., naj pospeši prenovo Cerkve z na novo odkrito pobožnostjo k Svetemu Duhu. Zato je napisala knjigo z naslovom Nova dvorana zadnje večerje. Lahko rečemo, da je papež njeno pobudo sprejel in leta 1897 izdal okrožnico z naslovom Divinum illud munus, ki govori o Svetem Duhu.
Prišla pa je zanjo »ura teme«. V letih 1905 in 1906 so jo v kongregaciji začeli obdolževati, da slabo gospodari z imetjem družbe in da razsipava denar pri izdajanju svojih knjig. Cerkvene oblasti so ji svetovale, naj se službi vrhovne predstojnice odpove. Helena je to 29. septembra 1906 v duhu pokorščine tudi storila in ponižanje darovala za Cerkev. Umrla je 11. aprila 1914 v sluhu svetosti. V mestu Lucca so jo takoj po smrti imeli za svetnico.
Za blaženo jo je 26. aprila 1959 kot prvo v svojem pontifikatu razglasil bl. papež Janez XXIII. Vir