Zavetnik spovednikov.
Imena: Leopold, Leo, Polde, Polda, Poldek, Poldi; Leopolda, Leopoldina.
Rodil se je leta 1866 v Hercegnovem (Boka Kotorska). Njegovi predniki so se pred Turki zatekli v te kraje iz Bosne. Bogdan (takšno je bilo njegovo krstno ime) je bil 12. otrok v družini. Šestnajstleten je stopil v kapucinski red v Vidmu (Udine), ki spada v beneško provinco. Pri preobleki je dobil redovniško ime Leopold. Leta 1890 je bil v Benetkah posvečen za mašnika.
V prvih duhovniških letih ga je prežemal ekumenski duh, zato je želel v domovino, da bi gradil mostove med vzhodno in zahodno Cerkvijo. Zaradi krhkega zdravja mu predstojniki tega niso dovolili. Kljub temu je bil nekaj časa na ozemlju sedanje republike Hrvaške, in sicer v Zadru (1890) in dobro leto (1906/1907) v Kopru. Od takrat pa do smrti leta 1942 je bil spovednik v kapucinskem samostanu v Padovi. Nekaj časa je bil vzgojitelj mladih redovnikov, vendar se je vedno znova vračal v spovednico. Ostal pa je vedno povezan z domovino, saj ni nikoli sprejel italijanskega državljanstva. Zato je tudi moral za nekaj časa iti v izgnanstvo.
Njegovo pričevanje in mučeništvo hkrati je bila njegova spovednica. Od jutra do večera so jo oblegali ljudje najrazličnejših stanov od blizu in daleč. Skrivnost njegovega uspeha je bila prav gotovo v iskreni pobožnosti, s katero je sprejemal vsakega spovedenca. Že takoj po njegovi smrti so se ljudje začeli zatekati k njemu z molitvami in so mu izročali v uslišanje svoje prošnje. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega.
Za svetnika ga je 16. oktobra 1983 razglasil papež Janez Pavel II. Zgodilo se je to v svetem letu odrešenja, ob peti obletnici njegove izvolitve za vrhovnega poglavarja Cerkve in ob 25-letnici njegovega škofovstva. Ko je papež orisal lik novega svetnika, je omenil, da se je njegovo življenje odvijalo brez velikih zunanjih del; bilo je preprosto življenje ljubezni do bližnjega. Ni pisal velikih teoloških del, ni bil blesteč govornik, »samo spovedovati je znal«. In prav v tem je bila njegova veličina. Kot spovednik je bil ves poglobljen v Boga. Iz te življenjske povezave pa je črpal moč za duhovno vodstvo drugih ljudi.
Goduje 12. maja. Vir
Pankracij - mučenec
Zavetnik prvoobhajancev proti krivemu pričevanju, proti glavobolu in krčem.
Spada med t. i. »ledene svetnike«, ki godujejo 12., 13. in 14. maja. Ljudje še vedno veliko dajo nanje, saj je v tistih dnevih še vedno nevarnost slane ali pozebe. Po sadovnjakih in vinogradih so zato včasih kurili, da bi dim obvaroval cvetje po drevju in popke v vinogradu. V Rimu so na belo nedeljo peljali novokrščence v njegovo cerkev, da so na njegovem grobu oblekli belo krstno obleko in naredili krstne zaobljube. Je tudi eden izmed štirinajstih priprošnjikov v sili.
Atributi: Upodabljajo ga kot mladeniča v rimski noši, včasih tudi viteški obleki. Pogosto ima na glavi mučeniško krono in v roki meč ali
mučeniško palmo. Novejše podobe ga velikokrat predstavljajo tudi s košaro cvetja.
Imena: Pankracij, Pankrac, Pongrac
Kakor pripoveduje izročilo, je bil Pankracij sin premožnih staršev iz Frigije v Mali Aziji. Po njuni zgodnji smrti je šel s stricem Dionizijem v Rim. Spoznala sta kristjane in se z vsem srcem oklenila vere.
Neki Evzebij ju je seznanil s papežem Kajem, ki je stanoval v isti ulici in ju tudi krstil. Mladi Pankracij je dal vse premoženje za pomoč preganjanim kristjanom in se redno udeleževal njihovih srečanj ter bogoslužja. Ko so cesarju povedali, da je kristjan, ga je ta skušal pridobiti z velikimi obljubami. Pankracij pa je ostal stanoviten tudi potem, ko so mu grozili s smrtjo. Z največjo vnemo je branil svojo vero v Kristusa. Sodniku je dejal: »Res sem še mlad po letih, a moj sklep je trden in se ničesar ne bojim. Kristus mi je življenje in umreti zanj dobiček.« Dne 12. maja leta 304 sta bila ob Avrelijski cesti obglavljena oba, Pankracij in njegov stric Dionizij. Papež je na kraju njegove usmrtitve dal postaviti leta 500 baziliko, današnjo cerkev San Pancrazio.
Pankracij je imel ob smrti komaj štirinajst let, zato je veljal za zgled nedolžnosti. Na belo nedeljo so v Rimu kasneje peljali novokrščence v njegovo cerkev, da so na njegovem grobu znova oblekli krstno obleko in napravili krstno zaobljubo. Čeprav je legenda o njegovem trpljenju nastala šele kasneje, ga je ljudstvo zelo častilo v vseh krščanskih stoletjih do danes. Njegov zgled je bil mnogim v spodbudo za širjenje vere
in za stanovitnost.
Goduje 12. maja.
Pregovori: Če Pankraca sonce peče, sladko vince v klet poteče. Sveti Pankracij, Servacij, Bonifacij so ledeni radi vsi. Če prej slane ni bilo, tudi pozneje ne bo mrazilo. »Moja vera ni nobena neumnost ali slepa sanjarija, pač pa dejanska resnica življenja; čeprav sem še mlad po letih, pa je moja misel trdna in se ne bojim ničesar; Kristus je moje življenje, zanj umreti mi je dobiček.« (svojemu sodniku) Vir