V Fatimi na Portugalskem se je Marija prikazala trem otrokom, Jacinti (Hiacinti), Francku in Luciji 13. maja 1917 in potem še vsak mesec do 13. oktobra.
Nekateri so tem prikazovanjem kmalu verjeli, drugi pa so jim ostro nasprotovali. Cerkvena oblast je začela strogo in natančno preiskovati vedenje otrok, sporočila, prikazni, čudeže, razpoloženje vernih in neverujočih. Raziskava je trajala osem let in 30. oktobra 1930 je leirijski škof Jose Coreira di Silva objavil Pastirski list o češčenju rožnovenske Matere božje v Fatimi. V njem je zapisal: »Ko sem ponižno klical na pomoč Svetega Duha, v zaupanju na varstvo preblažene Device, v soglasju s svojimi škofijskimi svetovalci izjavljam, da so videnja otrok v dolinici Iria dne 13. maja in vsakega trinajstega dne v mesecu do oktobra 1917 verodostojna. Češčenje naše ljube Gospe fatimske uradno dovoljujem.«
Pri prvem prikazovanju je Marija naročila pastirčkom, naj odslej pobožno molijo rožni venec. Nato jih je vprašala, ali se hočejo Bogu darovati s tem, da mu bodo radi prinašali žrtve in sprejemali vse trpljenje v spravo za številne grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Otroci so to obljubili.
Pri junijskem prikazovanju jim je Gospa povedala »prvo skrivnost«. Po Jacinto in Francka bo kmalu prišla, Lucija pa bo živela dalj časa, ker hoče po njej Jezus razširiti po svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.
Pri julijskem prikazovanju so vidci za trenutek smeli videti ognjeno morje, kjer trpe hudobci in pogubljene duše. Potem je Marija napovedala svetovno vojno, končno zmago njenega brezmadežnega Srca in da se bo Rusija spreobrnila. To je »druga fatimska skrivnost«. »Tretja fatimska skrivnost« pa še ni znana.
Ob zadnjem prikazovanju oktobra se je zbralo okoli 70.000 ljudi. Marija se je predstavila kot Gospa svetega rožnega venca in naročila, naj njej v čast na tem kraju postavijo kapelo.
Papež Pavel VI. je ob 50. obletnici prikazovanj (13. maja 1967) poromal v Fatimo in v govoru posebej naglasil poziv fatimske Gospe k molitvi in pokori. Papež Janez Pavel II. (tudi ta je obiskal Fatimo) pa pripisuje posebnemu čudežu fatimske Marije, da je preživel atentat 13. maja. 1981.
Spominjamo se je 13. maja. Vir
Andrej Hubert - redovni ustanovitelj
Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče.
Andrej Hubert se je rodil leta 1752 kot deveti med desetimi otroki v zelo pobožni družini blizu francoskega mesta Poitiers. Po srednji šoli se je vpisal na univerzo, da bi študiral filozofijo in pravo. Študij ga ni posebno mikal, zato je nekaj časa poskušal vojaško kariero. Tudi tu ni zdržal. Po očetovi smrti se je preselil k stricu župniku. Srečanje z revščino v župniji je odločilno vplivalo na to, da je vstopil v semenišče in že po dveh letih imel novo mašo. Nekaj časa je živel kot mlačen duhovnik.
Zgled svetniškega sobrata in pridiga frančiškanskega misijonarja pa sta ga nagnila, da se je resnično spreobrnil in od leta 1785 živel asketsko življenje ter se posvečal apostolskemu delovanju.
Francoska revolucija je čez štiri leta močno posegla v njegovo življenje. Odklonil je prisego novi oblasti, zato je moral zapustiti župnijo in kot duhovnik deloval na skrivnem. Na veliki petek 1792 so ga zaprli. Komaj si je rešil življenje. Z drugimi sobrati je pobegnil v Španijo, kjer je ostal pet let. Potem se je spet vrnil v Francijo. Na skrivnem je čakal, da sta Apostolski sedež in francoska vlada sklenila konkordat.
Med letoma 1804 in 1816 je deloval z vso apostolsko vnemo. V svoji župniji de Maille je oživil ustanovo za verski pouk dečkov, posebej tistih, pri katerih je odkrival duhovniški poklic. Postal je duhovni voditelj sv. Ivane Bichier in jo vodil pri ustanavljanju nove redovne skupnosti z imenom Hčere sv. križa ali Sestre sv. Andreja. Po redovnih pravilih naj bi te sestre posebej gojile pobožnost do Kristusovega trpljenja, pomagale
umirajočim in skrbele za versko vzgojo otrok.
To novo ustanovo so podpirali francoski kralj Ludvik XVIII. in številni škofje. Po letu 1815 je nastalo več samostanov. Leta 1820 je Andrej Hubert zapustil župnijo in se posvetil duhovnemu vodstvu nove družbe. Preselil se je v mesto La Puye (Vienne), v njeno materno hišo. Pomagal je tudi v dušnem pastirstvu, kjer je posebej znal odkrivati in gojiti duhovne poklice. Škof v Poitiersu ga je imenoval za svojega generalnega vikarja.
Umrl je leta 1834, 16. maja 1926 je bil razglašen za blaženega, 4. junija 1933 pa za svetnika. Njegova duhovnost je dozorela v šoli velikih francoskih učiteljev od Berulla in Oliera do sv. Frančiška Saleškega. Pobožnost do Sv. Trojice in do svetega križa je navdihovala življenje v
ponižnosti in spokornosti, pa tudi v drugih evangeljskih krepostih in pastoralni gorečnosti. Osebno je prehodil pot od mlačne vere do pogumnega in neustrašenega pričevanja. Pripomogel je k nastajanju nove podobe žene v Cerkvi, zlasti v njenem apostolatu. Vir
Servacij - mučenec
Zavetnik proti slani, mišim in podganam, revmatizmu, smrtnemu strahu, hromih, pri bolezni nog, za srečo in uspeh.
Atributi: Škofovska palica, naočniki in ključi.
Imena: Servacij
Drugi izmed tako imenovanih »ledenih« svetnikov je Servacij, odločen bojevnik zoper arijanizem. Živel je v 4. stoletju. Doma iz Armenije, je bil nazadnje škof v Tongernu (Tongres, vzhodna Belgija). Zelo veliko je prepotoval. Vnema za temeljno versko resnico o Jezusovem božanstvu ga je gnala iz dežele v deželo. Po burni, dasi ne hudobni mladosti je šel v Sveto deželo, kjer je postal duhovnik. Od tam se je odpravil v severno Francijo in postal škof. Leta 343 se je udeležil cerkvenega zbora v Sardiki (Sofiji), tri leta pozneje je bil na cerkvenem zboru v Kölnu, odpotoval v Carigrad, potem pa sodeloval na cerkvenem zboru v Riminiju.
Veliko zapeljanih je združil s katoliško Cerkvijo. Trikrat se je odpravil v Rim, da bi tu dobil moči in pobud za boj proti arijancem, hkrati pa na grobovih apostolov izprosil pomoči za svoje ljudstvo. Razodeto mu je namreč bilo - tako pripoveduje legenda - da bodo v deželo vdrli Huni in jo opustošili, on pa tega ne bo doživel. Takoj naj bi šel domov in nato v mesto Maastricht. Umrl je, kot pravi staro poročilo, na binkoštni ponedeljek, 13. maja 384, v Maastrichtu, kjer je pokopan v cerkvi, posvečeni njegovemu imenu. Sv. Gregorij iz Toursa poroča, kar je zapisano tudi v Rimskem martirologiju: »V dokaz za njegovo svetost ni pozimi, ko je bila vsa okolica zasnežena, njegovega groba sneg nikdar pokril, dokler niso meščani sezidali nad njim lepe cerkve.«
Njegovo češčenje je bilo razširjeno v zahodni in južni Evropi v srednjem veku. Njegovo ime pomeni v slovenščini »Rešeni«; očitno zato, ker ga je Bog rešil iz mnogih nevarnosti. Francosko ime Saint Servais je istovetno z njim. Na nekaterih slikah je upodobljen kot romar, ki spi v
sončni pripeki, orel pa ga z razpetimi perutmi varuje pred sončnimi žarki in ga s prhutanjem hladi. Spet na drugih slikah je upodobljen, ko porine škofovsko palico zmaju v žrelo.
Goduje 13. maja. Vir