Zavetnik kmetov in kmečkega stanu.
Atributi: kmet z motiko, žitni snop, kosa.
Imena: Izidor, Izi, Izo, Dore, Dorče; Izidora.
Sv. Izidor je živel v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdno prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.
Življenjepis pravi o njem: "Vsa njegova opravila so bila službaBogu. Ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, za kateri ga je vsakdo zavidal. Česar se ni mogel
naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo."
Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let. Pokopali so ga najprej na župnijskem pokopališču, štirideset let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev in na njegov grob so romali tisoči ter se mu priporočali v vseh dušnih in telesnih zadevah; zlasti v sušnih časih so se zatekali k njemu z molitvijo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo češčenje pa se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah. Vir
Zofija - mučenka
Ime: Izhaja iz grščine Sofia, v latinščini Sophia; pomeni »modrost«, »učenost«.
Zavetnica vdov, priprošnjica za rast poljskih pridelkov.
Atributi: Upodabljajo jo kot mučenko, včasih z mečem, s palmo in knjigo v roki; največkrat je upodobljena kot mati s tremi otroki
(hčerami), na nekaterih upodobitvah ima zraven sebe butaro, nečke (korito) in kol, kar naj bi bilo povezano z njenim obglavljenem.
Imena: Zofija, Zofka, Zofi Sofija, Sonja.
Kakor pove njeno ime, je postala poosebljenje pojma modrosti. Češčenje božje Modrosti sega v prve čase krščanstva. Sveti Modrosti je
posvečena znamenita cerkev Hagia Sofia V Carigradu, ki je zdaj spremenjena v mošejo.
Sveta Zofija je še ena v vrsti svetnic iz prve krščanske dobe, o kateri ni zanesljivih podatkov, tako da se lahko opremo zgolj na ljudsko
izročilo oz. legendo. Že njeno ime kaže na to, da je bolj alegorična podoba, saj pooseblja pojem modrosti. Po imenu je omenjena v Kalistovih katakombah ob Apijski cesti v Rimu in tistih pod cerkvijo sv. Pankracija. Zgodba o njenem trpljenju pa je legendarna: ta pravi, da je bila Zofija odlična kristjanka iz Milana. Še mlada je izgubila moža in se po njegovi smrti s tremi hčerami, ki poosebljajo krščanske kreposti vero, upanje in ljubezen, preselila v Rim. Želela si je trpeti in umreti za Kristusa, kar je tudi dosegla. Po izročilu naj bi se to zgodilo pod vlado cesarja Decija okoli leta 250. Zofija in vse njene hčere so bile obtožene, da so kristjanke, zato so jih po dolgem mučenju usmrtili. Neko drugo poročilo pa navaja, da je bila Zofija devica in so jo prijeli skupaj s sveto Kvirilo v Dioklecijanovih termah. Ker sta vztrajali v krščanski veri, naj bi ju usmrtili okoli leta 305. Njen grob je v cerkvi sv. Martina v Rimu, relikvije pa častijo tudi v cerkvi sv. Petra v Rimu.
Rodila se je v 3. stoletju v Rimu,umrla pa mučeniške smrti, prav tako v Rimu okoli leta 250 ali 305.
Družina: Bila je vdova, imela naj bi tri hčere, Fides, Spes in Karitas.
Običaji: V ljudskih koledarjih je takoj za ledenimi svetniki, zato jo tudi imenujejo »mrzla ali mokra Zofka«. Pri kmečkih opravilih in pri sajenju domačih vrtnih rastlin je njen god, 15. maj, še vedno pomemben: tako npr. šele po tem dnevu postavimo na prosto balkonsko cvetje.
Včasih so smeli otroci na njen god prvič bosi iz hiše (ker Zofija »zemljo žegna«).
Pregovori: Sv. Filip napija, Zofija popija. Sveta Zofija vino popija.
Goduje: 15. maja, ponekod 30. septembra. Vir
Izaija Kijevski - škof
Svetnik je bil doma v bližini mesta Kijeva. Sloves svetosti meniškega učitelja Teodozija (Feodozija) ga je privabil v Pečersko lavro, kjer je hitro napredoval v krščanski popolnosti in si hkrati pridobil solidno bogoslovno izobrazbo. Zaradi modrosti in duhovne razgledanosti ga je leta 1056 veliki vojvoda Zjaslav izbral za igumana (predstojnika) novega samostana sv. Demetrija, ki ga je pravkar ustanovil.
Tu se je Izaija odlično uveljavil in si pridobil ugled pravega očeta samostanske družine. Leta 1078 je v pokrajini Rostov umrl mučeniške smrti sv. Leoncij (Leontij), ki je tod misijonaril in veliko ljudi spreobrnil h Kristusu. Iguman Izaija je postal njegov naslednik.
Posvetili so ga v škofa in začel je oznanjati evangelij v pokrajini okrog Rostova in Suzdalja. Ljudje so mu zaupali, ker je ostal dober in preprost, potrpežljiv in moder. Tla so bila prepojena z mučeniško krvjo in zato bolj sprejemljiva za Kristusov nauk. Pridobil je za vero tudi najbolj zagrizene pogane, ki jih je prepričal morda še bolj kakor z besedo s svojo osebno svetostjo. Deloval je brez hrupa, zvesto, preudarno, ves prežet z božjo ljubeznijo, ki jo je krepil z obilno molitvijo, posti in telesnimi napori.
Po njegovem dvanajstletnem naporu sta okrožji Rostov in Suzdalj dobili že pravo krščansko podobo in le peščica poganov je še trdovratno vztrajala v odporu zoper krščanstvo.
Umrl je na današnji dan leta 1090. Ko so čez sedemdeset let sezidali v Rostovu novo stolnico, so v njej z vsemi častmi shranili svetniške ostanke svetih Leoncija in Izaija. Ljudstvo je Izaija takoj po smrti častilo kot svetnika in se mu priporočalo. Cerkev je njegovo svetniško češčenje potrdila leta 1474 in leta 1547. Vir