Terezija Velika (Avilska) - redovnica, cerkvena učiteljica, mistikinja
Zavetnica Španije; nadškofije Ciudad Mexico; mest Avila, Alba de Tormes in Neapelj; vseh karmeličanskih skupnosti; španskih pisateljev; v duhovnih stiskah; za milost, da bi mogli moliti; za notranje življenje; izdelovalcev pletenic; proti srčnim boleznim in glavobolu.
Sv. Terezija iz Avile na Španskem je izredna žena 16. stoletja. Dvanajstletna je izgubila mater. Pokleknila je pred Marijino podobo ter jo jokaje prosila, naj ji bo poslej ona mati. Potem pa je začela prebirati zabavne povesti iz viteškega življenja, postala je lahkomiselna, raztresena, posvetna, nečimrna.
Oče je to opazil in dal hčer k avguštinkam. Na redovno življenje Terezija takrat še ni mislila; še želela si je, da je Bog ne bi poklical v samostan. Tedaj je živčno tako zbolela, da so jo morali vzeti iz zavoda. Ko je ozdravela, je dobila v roke pisma sv. Hieronima o deviškem in samostanskem življenju in v njej je dozorel sklep: šla bo v karmeličanski samostan. »Mislim, da tudi ob smrtni uri ne bom trpela huje kakor takrat, ko sem zapustila očetovo hišo,« je dejala pozneje.
V samostanu so redovnice živele po olajšanih pravilih in tako je tudi Terezija rada zahajala v govorilnico in je pojemalo notranje življenje. Medtem ko je druge učila molitve in premišljevanja, je sama vse leto opuščala premišljevanje. Iz napačne ponižnosti se ni imela za vredno, da bi se v premišljevanju združevala z Bogom. Končno se je le iztrgala iz mlačnosti in postala velika prenoviteljica karmeličanskega reda po prvotnih strogih pravilih. To ji je prineslo tudi mnogo nasprotovanj.
Poslej je hitela po poti popolnosti brez počitka. Umreti ali trpeti, ji je bilo geslo. Tudi veliko lepega je napisala. Dosegla je starost
sedeminšestdeset let. Na smrtni postelji je ponavljala: »Hči Cerkve sem.« Papež Pavel VI. jo je leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico.
Goduje 15. oktobra. Vir