Imena: Anže, Anžej, Džek, Džon, Džoni, Gianni, Giovani, Jan, Janeslav, Jani, Janko, Jano, Janos, Janoš, Janža, Janže, Johan, Jovan, Joco, Jovo, Vanjo, Juan, Žanko, Žanžak; Iva, Ivana, Ivanka, Jana, Johana, Vanja, Žana
Janez I. je postal papež leta 523. Doma je bil iz Toskane. Bil je prvi papež, ki je potoval v Carigrad. To potovanje je ukazal vzhodnogotski kralj Teoderik, da bi se pri bizantinskemu cesarju Justinu I. zavzel za proarijanske ukrepe. Janeza so sprejeli z vsemi častmi, vendar ni ničesar dosegel. Teoderik je imel to za neuspeh, zato ga je ob vrnitvi dal prijeti in zapreti v ječo v Raveni. Pokopan je v cerkvi svetega Petra v Rimu. Na freski v cerkvi sv. Marije v Porto fuori pri Raveni je prikazan v ječi. Vir
Feliks Kantališki, brat Deogratias, spoznavalec
Rojen leta 1515 preprostim staršem iz Abrucov, je kot deček služil za hlapca ali pastirja. Pobožen, prijazen in ustrežljiv vsakemu, je vstopil v kapucinski samostan in dobrih štirideset let nabiral miloščino po rimskih ulicah. Veliko ur je preživel pri molitvi v cerkvi za vse, ki so se mu priporočali. Imel je dar prerokovanja in čudežev.
Feliks je v svoji skromnosti in ponižnosti sam sebi dal naziv »kapucinski osel« in večkrat ponavljal: »Nisem brat, marveč samo prebivam pri bratih in sem njihovo tovorno živinče.« Generalnemu predstojniku, ko ga ta vpraša, zakaj si vendar nekoliko ne odpočije, saj je že ostarel in vedno teže nabira miloščino za samostan, odgovori: »Vojak mora umreti z orožjem v roki, osel pa pod svojim tovorom. Bog ne daj, da bi svojemu telesu dovolil počitek, saj ni za drugega kakor za delo in trpljenje.«
Feliceju Perettiju, poznejšemu papežu Sikstu V., je odkrito namignil: »Če boste papež, tudi delajte kot papež, tako, da bo Bogu v čast in Cerkvi v zveličanje; sicer bi bilo bolje, če ostanete redovni brat.«
Zadnja leta je veliko trpel zaradi bolezni. Ko mu je zdravnik predlagal, naj prosi Boga za olajšanje bolečin, mu odgovori: »Tudi če bi vedel, da bi me Bog na mojo priprošnjo ozdravil, ne bi za to prosil. Če mi Bog pošilja bolečine, ali jih ne bi prenašal iz ljubezni do njega?« O svojih bolečinah je izjavil: »To so rože, to so cvetke.«
»On, ki je bil na tej zemlji samo preprost brat in je pobiral miloščino za svoje brate, vlada zdaj z Bogom v nebesih in ga bodo zaradi njegove svetosti častili veliki in odlični ljudje po svetu, in bo tako zasenčil blišč in sijaj vseh knezov in vladarjev tega sveta.« Papež Inocenc XII. ob obisku njegove celice.
»Moj uk obsega le šest črk: pet rdečih in eno belo.« Rdeče so mu bile Kristusove rane, bela pa deviška Mati.
Imenovali so ga tudi »ljubljenec presvete Device«. Nekoč, ko je v cerkvi goreče molil, tako da so se mu vzbudila silna čustva ljubezni do Jezusa, je skoraj nezavedno stekel proti glavnemu oltarju, kjer je bila podoba Marije z njenim nebeškim Detetom. Prisrčno jo je prosil, naj mu da svoje ljubo Dete samo za trenutek, kakor nekoč Simeonu v templju. Zgodil se je čudež: Marija se mu je prikazala in mu svojega Sinka položila v naročje.
»Deo gratias« je bilo njegovo geslo.
Goduje 18. maja Vir
Erik - kralj
Zavetnik Švedske
Atributi: Upodabljajo ga kot mladega golobradega kralja z mečem ali z zastavo.
Imena: Erik, Eric, Erich, Oroslav; Erika
Krščanstvo, ki ga je prinesel na Švedsko sv. Ansgar v 9. stoletju, je le počasi napredovalo in šele za vlade kralja Erika je dežela postala
krščanska. Kralj Erik je vladal od leta 1150 do 1161. Zgodovinarji ga predstavljajo kot zglednega vladarja, varuha zakonitosti, kot človeka, ki je skrbel za revne in trpeče. O njem je znano tudi to, da se je odločno bojeval proti razuzdanosti, ki se je bohotila ob ostankih poganstva in njegovih razvad.
Vneto je podpiral vse, kar je bilo dobrega, zidal je samostane in cerkve, ker je bil prepričan, da je to kar najbolj trden temelj za širjenje
krščanstva v državi, ki še ni bila notranje dovolj utrjena. Za njegove vlade so dokončali veličastno stolnico v Uppsali, kjer je nastala po Erikovi smrti nova nadškofija. Dvakrat je šel z vojsko nad napadalne in roparske Fince, da bi jih ukrotil in naposled tudi pokristjanil. Ko je po odločilni bitki, pišejo zgodovinarji, videl toliko finskih bojevnikov mrtvih, se je razjokal ob misli, koliko jih je šlo v večnost brez zakramenta sv. krsta.
Na severnem Švedskem je ostalo še veliko poganov, ki so snovali zaroto proti kralju, kar je izkoristil danski princ Magnus in se postavil na čelo zarotnikov. Po nekem poročilu je bil kralj Erik umorjen med božjo službo v stolnici 18. maja 1161, ker je hotel šele po maši jahati na čelu spremstva sovražnikom naproti. Ti so ga že pred koncem maše napadli, mu preklali glavo, ga prebodli s sulicami in kopji in nato še obglavili. Pokopan je za velikim oltarjem stolnice v Uppsali. Za svetnika Erik v Rimu ni bil nikoli uradno razglašen, vendar ga Švedi že od srednjega veka dalje časte kot svojega patrona in narodnega svetnika. Po takratni navadi je nadškof njegove relikvije leta 1300 slovesno prenesel na oltar in s tem potrdil njegovo češčenje, ki se je začelo takoj po smrti.
Goduje 18. maja. Vir