Imena: Marko, Mark, Markec, Marcelijan, Marcel, Marcela, ...
Marko in Marcelijan sta bila dvojčka. Povezana sta bila po medsebojni ljubezni, diakonski službi in po smrti pod Dioklecijanom, preganjalcem kristjanov. Njun grob so v sedmem stoletju pogosto obiskovali rimski romarji. Legenda pripoveduje, da sta bila Marko in Marcelijan sinova Rimljana Trankvilina in zelo vneta kristjana. Ko je cesar Dioklecijan hotel zatreti vsako sled krščanstva, so zgrabili tudi oba dvojčka in ju postavili pred sodišče prefekta Kromacija. Kljub prepričevanju, da bi opustila vero, sta bila neomajna v svojem prepričanju. Obiskal ju je tudi papež Gaj, ki naj bi bil po legendi sorodnik cesarja Dioklecijana, in ju posvetil za diakona. Dvojčka so, zaradi spodbujanja kristjanov, kruto mučili in ju prebodli s sulico. Upodobljena sta kot mlada mučenca z mučeniškimi atributi. Najstarejša upodobitev v Domitilinih katakombah v Rimu iz četrtega stoletja ju prikazuje s svitkoma. Vir
Elizabeta - redovnica
Imena: Elizabeta, Ažbeta, Beta, Beti, Betika, Betina, Betka, Elica, Elis, Elisa, Elka, Izabela, Liza, Lizabeta, Lili, Lizika.
Rodila se je leta 1129 najverjetneje v Bonnu ob Renu. V družini je bilo veliko navdušenja za samostansko življenje. Elizabeta je rada zapustila svoj dom in odšla k benediktinkam v Schönauu, ki so bile na glasu kot zelo učene in pobožne redovnice. Leta 1147 je naredila zaobljube in čez deset let je bila že predstojnica te hiše. Imela pa je naslov magistra ali superiora, ker je bil v Schönauu dvojni samostan. Ženski je bil podrejen moškemu, ki je stal v bližini in tam je bil že tedaj opat njen brat Egbert. Ta je imel kot duhovni voditelj vedno nanjo močan vpliv in je pozneje tudi opisal njeno življenje.
Elizabeta je mirno in preudarno vodila hišo in skrbela predvsem za stvari: gospodarstvo in red, duhovni napredek v bogoljubnosti in študij teologije, posebno Svetega pisma. Elizabeta je službo opravljala zelo vestno, veliko se je žrtvovala za druge, svojega duhovnega napredka pa tudi ni zanemarjala. Leta 1152 je hudo zbolela in ni več nikoli popolnoma ozdravela. Njena molitvena zbranost je čedalje pogosteje prehajala v zamaknjenost in se je nadaljevala včasih kar cele tedne. Ob svojih videnjih je govorila s Kristusom, Marijo in svetniki, ki so imeli tiste dni godove. Zato je znana kot vizionarka. Bogato in zahtevno duhovno življenje je hitro izčrpalo njene moči in tako je umrla že 18. junija 1164, stara komaj 35 let. Dan smrti je napovedala že naprej.
Elizabeta je ostala ves čas preprosta, skromna; čutila se je nevredno tolikih milosti. Ubogala je brata Egberta, ki je zahteval, naj svoja videnja in spoznanja kar najbolj zvesto zapiše. Tako je nastalo več njenih knjig. Elizabeta je pisala brez literarne šole, neposredno, kakor se ji je utrnila misel. Brat Egbert pa je želel dati njenim spisom večjo uglajenost in mikavnost in je v njena dela dostikrat posegel preveč samovoljno; včasih je v pisanje vnašal celo svoja lastna mnenja o političnih vprašanjih. Danes je ugotovljeno, da je njeno najbolj pristno delo Knjiga videnj. Ta je tudi najbolj razširjena.
Že sodobniki so jo imeli za svetnico, po njeni smrti se je število častilcev še povečalo. V spisek svetnic jo je pa vpisal šele papež Gregor XIII.
God ima 18. junija. Vir
Gregor Barbarigo - škof
Zavetnik: kljub temu da se mu ne priporočajo v kakšni posebni zadevi, bi bil lahko zaradi svojih zaslug in kreposti zavetnik dušnih pastirjev.
Atributi: v kardinalskem oblačilu, brez posebnih atributov.
Ljubezen do Boga in zdravo, prisrčno pobožnost je sveti Gregor Barbarigo prejel od svojega očeta (mati mu je umrla, ko je imel komaj šest let), ki je med drugim vsak dan molil Marijine dnevnice. Oče sam ga je pripravil na prvo spoved in obhajilo, poskrbel pa je tudi za njegovo solidno izobrazbo na mnogih področjih. Obetala se mu je bleščeča kariera, saj je že osemnajstleten opravljal službo tajnika pri beneškem ambasadorju Contariniju ter sodeloval na vestfalskem mirovnem kongresu. Tu ga je opazil papeški nuncij Chigi, postal njegov duhovni voditelj in prijatelj. Po vrnitvi v Benetke se je vpisal v bogoslovje in bil s tridesetimi leti, leta 1655 posvečen za duhovnika. Istega leta je bil njegov zaščitnik Chigi izvoljen za papeža Aleksandra VII. in ga je poklical v Rim. Tu je najprej požrtvovalno skrbel za bolnike, saj je v mestu razsajala kuga, pozneje pa prevzemal druge pomembne službe in naloge. Čez dve leti je postal škof v Bergamu in se vsestransko zavzel zlasti za duhovnike in ostali kler. Redno jih je zbiral, poznal je vsakega, v dveh letih obiskal vseh 279 župnij, uvajal verski pouk od otrok navzgor. Čez nekaj časa ga je papež znova poklical na pomoč v Rim, potem pa mu dodelil novo škofijo, Padovo, kjer je deloval do smrti. S podobno ljubeznijo do vseh zaupanih mu vernikov kakor v Bergamu je tudi tu zastavil svoje delo po vzoru sv. Karla Boromejskega. Škofija je začela doživljati razcvet, njegova ljubezen mu je odpirala vrata do vseh. Število bogoslovcev je kmalu, največ po njegovi zaslugi, z 12 naraslo na 120, duhovniki so tudi tu v njem našli skrbnega očeta. Umrl je tako rekoč sredi dela in načrtov, a globoko vdan v božjo voljo.
Ime: Iz grščine: »sem buden, živim«.
Rodil se je 16. septembra 1625 v Benetkah, umrl pa 18. junija 1697 v Padovi.
Družina: Rodil se je v ugledni senatorski družini Barbarigov v Benetkah kot prvorojenec očetu Gianfrescu in materi Lukreciji Lion. Imel je še tri mlajše brate.
Izreki: »Vaši župljani nimajo druge knjige, da bi se iz nje učili, kakor vaš živi zgled.« (duhovnikom v Bergamu) »Pravijo, da ima riba duh po glavi. Če boste vi storili svojo dolžnost, jo bodo tudi ljudje. Dokler nisva tega napravila midva - škof in župnik - se ne smeva pritoževati.« (nekemu župniku) »Škof mora umreti iz utrujenosti ob naporih za Cerkev.« (To misel Karla Boromejskega je rad ponavljal.)
Sodobniki: Fabij Chigi, poznejši papež Aleksander VII.
Beatifikacija: Za blaženega ga je 6. julija 1771 razglasil papež Klemen XIV., za svetnika pa šele Janez XXIII., njegov velik častilec, 26. maja 1960.
Goduje: 18. junija. Vir