Osem papežev je v zgodovini nosilo ime Urban, prvi med njimi je leta 222 na papeškem prestolu nasledil Kalista I. in vodil Cerkev do leta 230. Leta njegovega papeževanja so bila mirna, saj je v tistem času vladal miroljubni in kristjanom naklonjeni cesar Aleksander Sever, ki je želel združiti krščansko in pogansko vero. Kristusov kip je postavil med domače bogove, kristjani pa so smeli javno opravljati božjo službo. Stari viri navajajo, da naj bi papež Urban v svojem času posvetil devetnajst duhovnikov, sedem diakonov in osem škofov. Pripisujejo mu eno pismo,
okrožnico »Vsem kristjanom« in nekaj dekretov. Legenda ga povezuje z devico in mučenko sv. Cecilijo, saj naj bi med mnogimi spreobrnil, krstil in poučil v veri tudi njenega moža Valerijana, njegov brat Tiburcij pa naj bi papeža pokopal. Znana »Zlata legenda« iz 13. stoletja podrobno opisuje njegovo mučeniško smrt. Zaradi mnogih nejasnosti in nezanesljivih podatkov se po vsej verjetnosti v življenjepisu Urbana I. prepleta življenjski usodi dveh svetnikov: papeža Urbana, ki je umrl naravne smrti 19. maja 230 in je bil pokopan v Kalistovih katakombah, ter škofa Urbana, ki pretrpel mučeništvo pod cesarjem Dioklecijanom 25. maja. Isti imeni, bližina obeh datumov in mnoge nejasnosti okoli njiju so pripeljale do prekrivanja obeh oseb. Zaradi vsega tega so god sv. Urbana papeža umaknili s koledarja vesoljne Cerkve, a kljub temu ostaja, zlasti med vinogradniki, priljubljen svetnik.
Ime: Izhaja iz latinske besede urbanus, ki ima naslednje pomene: »mestni, meščan, prijatelj mestnega življenja; uglajen, olikan, duhovit, drzen«.
Rodil se je v drugem stoletju v Rimu, umrl pa 25. (ali 19.) maja 230 prav tako v Rimu.
Družina: Bil je iz plemenite rimske družine.
Zavetnik: vinogradnikov, viničarjev in vina, vinogradov in sodarjev; proti mrazu, neurju in streli; proti pijanosti.
Upodobitve: upodabljajo ga v papeških oblačilih, s knjigo in palico, pogosto pa ima v roki grozd ali ob sebi vinsko trto.
Legenda: »Zlata legenda« poroča, da je bil papež Urban I. trn v peti prefekta Almahija. Ta je od Urbana in njegovih tovarišev zahteval, da darujejo in zažigajo kadilo pred poganskimi maliki. Medtem ko so pripravljali ogenj za daritev, pa se je Urban tako močno zatopil v molitev, da se je kip malika nenadoma prevrnil, se razbil na koščke in pokopal pod seboj 22 poganskih duhovnikov. Ubili so ga z mečem, njegov krvnik pa se je kasneje spreobrnil.
Pregovori: Sv. Urban jasen, jeseni hasen. Če Urbana suši in Vid moči, bo prav za žejne ljudi. Če sv. Urban greje zelo, trgatev dobra bo.
Goduje: 25. maja, ponekod tudi 19. ali 27. maja. Vir
Peter Celestin Moronski - puščavnik in papež
Imena: Pierre, Peter, Pero, Perica, Peran, Perko, Peterček, Petja, Petko; Petra
Rodil se je okoli leta 1215 sredi pustih gričev vzhodno od Rima. Pod vplivom pobožne matere se je že z dvanajstimi leti odločil za
redovniško življenje. Najprej si je izbral mirno samostansko zavetišče v kraju Faifolli v domači provinci Molise, nato pa se je odločil za pravo
puščavniško življenje. Ustalil se je v votlini gore Pelleno. Leta 1238 je šel v Rim, da bi bil posvečen za duhovnika in dobil papeževo dovoljenje za eremitsko življenje.
Kmalu je zasnoval večje samotarsko selišče v bližnji gori Maiella. Oglašali so se novi učenci. Glas o njegovi sposobnosti duhovnega voditelja in o njegovih osebnih krepostih se je hitro raznesel daleč naokrog. Papež Urban IV. je ustanovo potrdil in ji določil za temelj benediktinska pravila.
Papež Gregor X. je njegovo družbo potrdil kot samostojno vejo benediktinskega reda. Šele tedaj se je začel pravi razmah Petrovega samotarskega redovništva. Redovniki so dobili prvo ime po cerkvi Svetega Duha, pozneje pa se je utrdilo ime celestinci. Ljudje so jih spoštovali in kandidatov je bilo veliko. Peter jih je razdelil v 40 skupin, sam pa se je z majhno skupino puščavnikov ustavil na težko dostopnem zahodnem pobočju gore Morrone. Tu ga je presenetila novica, da so ga kardinali, zbrani na konklavu v Perugii, ki je trajal že dve leti, 5. julija 1294 izvolili za - papeža.
Izvolitev je izzvala velikansko navdušenje med ljudstvom. Upali so, da bo novi papež prinesel pravega duha pobožnosti in miru namesto razprtij. Kronanje je bilo pravo zmagoslavje. Takoj pa je prišlo veliko razočaranje. Papež Celestin V. je ostal stari preprosti puščavnik, v katerem ni bilo zvijače. Ni pa bil dorasel spletkam pretkanih politikantov niti ni poznal običajnih predpisov cerkvenega prava. Neapeljski kralj Karel II. mu je hinavsko svetoval, naj med dvanajstimi kardinali imenuje sedem Francozov, češ da mu bodo najboljši svetovalci. Toda bili so sami kraljevi privrženci. Počasi je spoznaval, kako zlorabljajo njegovo dobroto. Končno mu je odprl oči kardinal Gaetani in ga prepričal, da za vladarstvo veljajo drugačna pravila kakor za vodstvo duš k odpovedi in popolnosti. Celestin je pokazal odločnost in 13. decembra istega leta odstopil.
Kardinal Gaetani je postal njegov naslednik in si privzel ime Bonifacij VIII. Bal se je, da bi njegovi nasprotniki mogli Celestina V. nagovoriti, da bi odpoved preklical, zato ga je držal pod nadzorom in ga popolnoma odrezal od sveta na gradu Fumone pri mestu Anagni. Ječo pa si je Peter predstavljal kot samotarsko celico in tam svetniško umrl 19. maja 1296. Ta dan goduje. Vir