Zavetnik umirajočih, proti kugi, trgovcev z železom, lončarjev, kositrarjev, vrtnarjev, strojarjev, vojakov, vojnih invalidov, vodnjakov, proti živinskim boleznim
Atributi: mlad, lep moški privezan k drevesu in preboden s puščicami
Imena: Sebastijan, Sebastjan, Sebo, Seba, Boštjan, Boško, Boštjana, ...
O tem mučencu imamo malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da se je rodil v Milanu, mučeništvo pa dosegel v Rimu. Rimski kronist iz leta 354 je zabeležil njegov grob ob Apijski cesti; nad njim je sezidana lepa cerkev. Odkopali so tudi njegov grob, ki s svojo preprosto obliko spodbuja domnevo, da je bil mučen po letu 250.
Po legendi, napisani kmalu po letu 400, je bil Boštjan stotnik cesarske telesne straže. Ko se je začelo preganjanje kristjanov, je obiskoval ječe, v katere je kot častnik dvorne straže imel prost dohod, in v njih tolažil svoje brate po veri in jih osrčeval za poslednji boj. Prijatelji so ga svarili, naj bo previden. Hrabri stotnik je odgovoril: »Ali se sme vojak bati nevarnosti? Če zastavlja svoje življenje za cesarja, zakaj bi ga ne zastavljal tem bolj za Boga?«
Cesarju Maksimijanu je rekel: »Vedno sem prosil Kristusa za tvoje zveličanje. Boga, ki je v nebesih, sem prosil za blagor rimskega cesarstva; nespametno pa se mi zdi moliti bogove, ki so iz kamna.« Cesar ga je izročil spretnim afriškim strelcem, da bi ga s puščicami počasi umorili; ga ne zadeli v glavo ali srce, temveč mu zadali kar največ ran. Čeprav je bil s strelicami ves posut, je bil samo navidezno mrtev in je potem ob skrbni negi svetniške vdove Irene popolnoma okreval. Šel je k cesarju, ki je bil presenečen: »Kaj nisi ti tisti Boštjan, ki sem ga ukazal prebosti s puščicami?« Boštjan mu je odgovoril: »Sem. A Gospod Jezus mi je vrnil življenje, da ti morem javno očitati, kako po krivici preganjaš kristjane.« Razsrjen ga je nato cesar dal odvesti v dirkališče in ga tam pobiti.
Sv. Boštjana so začeli že zgodaj častiti kot priprošnjika zoper kužne in nenadne nalezljive bolezni (takšna bolezen naj bi bila kakor skrivaj sprožena puščica!). V zgodnjih stoletjih je bil svetnik prvi zavetnik zoper kugo, pozneje pa skupaj s sv. Rokom, ki je polagoma stopil na njegovo mesto. Zdaj mu je na Slovenskem posvečenih blizu 30 cerkva.
Goduje 20. januarja. Vir
Jožef Nascimbeni - duhovnik
Imena: Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Joispa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina
Rodil se je sredi devetnajstega stoletja v kraju Torri del Benaco blizu Verone kot mizarjev sin. Šolal se je najprej v domačem kraju, nato pa pri jezuitih v Veroni in tam vstopil v škofijsko semenišče. Po mašniškem posvečenju leta 1874 je bil najprej poslan v vasico S. Pietro di Lavagano, kjer je tri leta poučeval v osnovni šoli. Nato je bil kaplan v Castellettu ob Gardskem jezeru. Tu je leta 1884 postal župnik.
Prizadeval si je za zboljšanje slabega gmotnega in družbenega položaja svojih župljanov. Poskrbel je, da je kraj dobil pošto in telegraf, javno razsvetljavo in vodovod. Dal je sezidati malo oljarno, ustanovil tiskarno. Da bi pomagal najbolj zapostavljenim delavskim slojem, je ustanovil tudi posojilnico in hranilnico, da bi spodbujal varčevanje in s tem omogočal vsaj skromne investicije. Poskrbel je tudi za zavetišče, obrtno šolo, pri tem seveda ni pozabil pomagati bolnikom v zavetišču. Leta 1894 je sam odprl dom za ostarele. Bil je izjemno delaven, zato se ni čuditi, da se je lotil zidave župnijske cerkve. Posvečena je bila leta 1908.
Skrbel je za družbeni napredek ljudstva, toda pri tem ni zanemaril duhovne oskrbe svojih župljanov. Zlasti je slovel kot pridigar, katehet in spovednik. Želel je ustanoviti redovno skupnost, ki bi sodelovala v župnijskih dejavnostih in se zlasti posvečala bolnikom. Leta 1888 se je zbralo okoli učiteljice Antonije Gaioni šest deklet in se pridružilo družbi sv. Uršule v Brescii. Toda voditeljica je nenadoma umrla, novega uršulinskega samostana ni bilo več mogoče ustanoviti. Jožef se je leta 1892 lotil ustanavljanja redovne skupnosti pod imenom Male sestre Svete družine. Začela se je s štirimi sestrami. Družba se je naglo širila. Ko je leta 1909 papež Pij X. potrdil njena pravila in jo s tem povzdignil v papeško ustanovo, je štela že 320 sester v 64 hišah. Sestram je Nascimbeni priporočal, naj se predvsem posvečajo ubogim, bolnim in ostarelim. Družba je razširjena v Italiji, Švici, Argentini, Paragvaju, Urugvaju, Angoli. Do komunistične revolucije so te sestre delovale tudi v Albaniji.
Leta 1916 je Jožefa zadela kap in je bil do smrti leta 1922 priklenjen na invalidski voziček. Pokopali so ga v Castellettu, naslednje leto pa so njegovo truplo prenesli v materno hišo družbe, ki jo je ustanovil. Ljudje so njegov grob trumoma obiskovali.
Za blaženega ga je razglasil papež Janez Pavel II. 17. aprila 1988.