Imena: Julka, Julija, Julijana, Jula, Julči, Julia, Julita, Julko, Jule, Julijan, ...
Po legendi naj bi bila doma iz Kartagine in naj bi jo kot sužnjo prodali na Korziko, kjer so jo križali ob vdoru Vandalov leta 439. Menihi so Julijine kosti prenesli na italijanski otok Gorgona, nazadnje pa so prišle v Brescio v 8. stoletju. Od leta 1600 so shranjene v cerkvi sv. Julije v Brescii. Upodobitve jo kažejo kot devico s palmo in palico v obliki križa, včasih tudi med križanjem. Obsežen ciklus fresk Floriana Ferramola v cerkvi sv. Julije kaže različne prizore iz njenega življenja, v doževi palači v Benetkah pa je slika Hieronyma Boscha - Mučenje svete Julije
Korziške. Je zavetnica Brescie, Bergama, Livorna in Korzike. Vir
Marjeta Kasijska - redovnica
Zavetnica bolniških negovalk
Atributi: Upodabljajo jo klečečo pred Kristusom.
Imena: Marjeta, Marjetka, Marjetica, Metka, Meti, Meta, Megi, Pegi, Rita, Biserka, Eta, Greta, Gretka, Gretica, Marga, Margareta, Margica, Margeta,
Marjeta - klicali so jo Rita - je bila vaški otrok, rojena okoli leta 1380 v Umbriji. Že zgodaj je premišljevala Kristusovo trpljenje, veliko preklečala in premolila v domači cerkvi in se odločila za deviško življenje. Vendar je na željo priletnih staršev privolila v možitev. Poročila pa se je z
možem, ki se ga je zaradi njegove togote in surovosti vse balo. S svojim lepim značajem je tako vplivala nanj, da je tudi on postajal čedalje boljši. Rodila sta se jima sinova dvojčka. Dorasla sta v veselje svojih staršev, ko je hudodelec umoril očeta.
Marjeta je za možem iskreno žalovala, sprejela je božjo voljo in za morilca celo molila. Sinova pa sta mislila drugače. Sklenila sta maščevati
očeta s krvno osveto, ki je bila takrat v tistih krajih splošno v navadi. Mati ju je goreče prosila, naj odpustita. Zaman. Tedaj se je obrnila v molitvi k Bogu s prošnjo, naj rajši nakloni sinovoma smrt, kakor da bi prelila človeško kri. Bog jo je uslišal. Sinova sta kmalu zbolela in umrla.
V mladi vdovi se je spet obudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Odšla je v bližnji samostan avguštink v mestecu Casca in prosila za sprejem. Vendar so jo odklonili, ker vdov niso sprejemali. Prosila je še dvakrat; ni bila uslišana. Naposled, pripovedujejo življenjepisci, so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je posebno častila, Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Tolentinskega. Ti so jo ponoči skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan. Redovnice so se začudile, ko so jo zagledale. Ko jim je povedala zgodbo, so jo naposled sprejele.
Ko je opravila noviciat in se zavezala z redovnimi zaobljubami, je želela samo to, da bi bila vzorna redovnica. Še bolj je premišljevala Jezusovo trpljenje, se ostro pokorila, postila in bičala. V samostanu je opravljala štiriinštirideset let službo bolniške negovalke, dokler ni končno tudi sama zbolela.
Umrla je 22. maja leta 1447. Na ta dan tudi goduje. Vir Vir 2
Joahima Vedrunska - redovna ustanoviteljica
Imena: Joahima; Joahim.
Rodila se je leta 1783 v Barceloni. Skupaj z osmimi brati in sestrami je v domači hiši dobila dobro vzgojo. Dobra, nadarjena, občutljiva deklica si je že zgodaj želela iti h karmeličankam, toda strogi oče o tem ni hotel nič slišati. Odločil je, da se mora šestnajstletna hči poročiti s 25-letnim notarjem, bogatim posestnikom Teodorom de Mas. V sedemnajstih letih skladnega zakona je rodila devet sinov, od katerih so trije umrli že v otroških letih, štirje pa so se odločili za redovniški poklic.
Ko je Napoleon vdrl v Katalonijo, so se začeli za njeno družino hudi časi. Mož je moral iti na vojsko, Joahima pa je doma reševala ljudi in imetje. Znala si je pridobiti spoštovanje družbe, v kateri je živela. Vsa njena dejavnost je temeljila na ljubezni do Boga. K njemu se je predvsem obračala kot k Očetu, pri katerem se je skupaj s Kristusom in v moči Sveteta Duha čutila varno.
Pod božjim vodstvom je dozorela prek zakonske sreče in trpljenja, preizkušena v preganjanju in pregnanstvu do zapora, v človeško-duhovno veličino svetnice. Leta 1816 je mož umrl in ko so otroci dorasli, se je čutila prosto za nove naloge. Ustanovila je še danes cvetočo bratovščino
krščanske ljubezni, ki se je razvila v redovno skupnost; zanjo je vzela podlago iz redovnih pravil karmeličank.
Imela je tudi mistična doživetja. Kakor v preroškem videnju je vzkliknila: »Zdi se mi, da so mi roke zmerom daljše in se mi srce neznansko širi in veča, da bi sprejelo vase vse mlade ljudi, jih objelo in obvarovalo, vse, ki prihajajo zdaj in ki bodo v prihodnosti prihajali v trumah in trkali na vrata naše ustanove.« Njeno zaupanje v Boga Očeta je ustvarilo za vse, ki so se podredili njenemu vodstvu, ozračje očetovske hiše, v katerem so duhovno življenje in njegove vaje hitro izgubili ono tujost, ki nadnaravno tako lahko pokaže kot nenaravno.
Članice bratovščine je vzgajala v samostojne osebnosti. Govorila pa jim je, »naj ne hrepenijo po tem, da bi bile bogatejše kakor njihov ženin Jezus, ker bi bilo to sramotno«. Govorila je tudi: »Kdor uboga, zmerom prav in dobro ravna.«
Umrla je popolnoma ohromela leta 1853 v Vichu; smehljaj ljubeznive matere ni ugasnil do zadnjega diha.
Med blažene je bila prišteta leta 1940, med svetnice pa leta 1958. Vir