Imena: Magdalena Zofija.
Njena duhovnost se je osredinila v češčenju Jezusovega srca. To se je na pobudo sv. Marjete Alakok proti koncu 18. stoletja začelo močno
širiti v Cerkvi. Magdalena Marija s priimkom Barat se je rodila leta 1779 v francoskem kraju Jogny (škofija Sens) v obrtniški družini. Za dobro humanistično in duhovno vzgojo je poskrbel brat Alojzij, duhovnik. V zadnjem obdobju francoske revolucije se je z njim preselila v Pariz in mu pomagala pri opravljanju skrivnega bogoslužja. Leta 1800 se je srečala z jezuitom p. Jožefom Varinom. Ta je v njej prepoznal poklicanost za vzgojno poslanstvo in jo spodbujal, naj ustanovi za ta namen redovno skupnost, zelo potrebno v tistem času po revoluciji.
Kongregacija je bila ustanovljena 21. novembra 1800 in postavljena pod varstvo Jezusovega srca. Magdalena Zofija se je z zaobljubami zavezala leta 1802. Sestre so jo tedaj izbrale za vrhovno predstojnico. V nekaj letih je bilo ustanovljeno v Franciji več hiš. Novi kongregaciji je 10. marca 1807 Napoleon dal civilno odobritev.
Začetne težave v novi skupnosti so bile deloma posledica zunanjega vmešavanja deloma notranjega izvora, ker so nekatere sestre hotele družbo preusmeriti. Zadeva se je uredila po napoleonskih časih, ko je družba leta 1815 dobila prva odobrena pravila. Dokončno jo je potrdil leta 1826 papež Leon XII. Zelo jo je podpiral tudi papež Gregor XVI., ko so revolucionarno leto 1830 in vrenja med letoma 1839 in 1848 vnašala zmedo v sestrsko skupnost. Tedaj je morala celo zapreti nekaj hiš. Po letu 1848 so se razmere uredile.
Magdalena Zofija je umrla 25. maja 1865, ko je skoraj šestdeset let vodila svojo kongregacijo. V Parizu so te sestre poznali tudi pod imenom Gospe presv. Srca. Ob njeni smrti je družba štela 90 hiš in 3.500 članic. Razširile so se skoraj po vsem svetu: v Franciji, Italiji, Belgiji, na Nizozemskem, Nemčiji, Avstriji, Španiji, Alžiriji, v Združenih državah Amerike, Kanadi, Kubi in Čilu.
Po naravi je bila svetnica nagnjena h kontemplaciji, toda sprejete dolžnosti so jo usmerjale k živahni zunanji dejavnosti. Prehodila je polovico Evrope, da bi ustanavljala in obiskovala sestrske hiše. Veliko stikov je ohranjala z bogatim dopisovanjem. Odlikovale so jo tudi bogate organizacijske sposobnosti, goreče srce, močna volja, ponižnost, kateri je znala pridruževati dobre vzgojne sposobnosti. Središče njene
pobožnosti je bilo Jezusovo srce. Težila je za čim večjo podobnost s Kristusom v nenehnem darovanju same sebe in stalnem iskanju božje slave.
Za svetnico jo je razglasil papež Pij XI. leta 1923. Vir
Marija Magdalena de' Pazzi - devica
Imena: Marija, Marička, Anamarija, Manica, Maca, Mica, Micka, Micika, Manca, Manja, Mara, Mankica, Maruša, Meri, Marica, Mia, Mija, Maša, Mimi, Mimica, Minka, Mirjana, Rija
Po očetovi in materini strani je bila plemiškega rodu. Rodila se je leta 1566 v Firencah. Že kot otrok je bila zelo pobožna in obdarovana z veliko milostjo. Komaj devetletna je že vsak dan brala iz premišljevalne knjige o Jezusovem trpljenju, šestnajstletna pa vstopila v karmeličanski samostan Santa Maria degli Angeli v Firencah. Od prvega dne se je čutila v novem okolju kakor doma. Nič ji ni delalo težav, ne uboštvo ne pokorščina ne popolna podreditev redovnim pravilom.
V samostanu je vse življenje imela mistična doživetja. Mnoga teh zamaknjenj so bila poučne vsebine: v njih so ji bile razložene skrivnosti vere in obravnavana vprašanja duhovnega življenja. Da so se ohranili zapisi teh doživetij, gre zahvala predstojnici, ki je Mariji Magdaleni
naložila dolžnost, naj po možnosti poroča o svojih mističnih izkušnjah, hkrati pa je njenim sosestram zaupala nalogo, naj natanko zapišejo vse, kar je med zamaknjenjem govorila. V zamaknjenjih je bila večkrat živahna in okretna, razvneta od duha ljubezni. »Najrajši bi vse stvarstvo pozvala k ljubezni do Boga, ki je ljubezen sama. Toda ta ljubezen ni ljubljena.« To jo je hudo bolelo.
Osmega junija 1585 ji je bilo naznanjeno, da se bo začelo zanjo pet let trpljenja. To je bilo v resnici strašno. Zdelo se ji je, da jo obkrožajo in mučijo demoni.
Mučili so jo verski dvomi in skušnjave vsake vrste: bogokletje, obup, nečistost, napuh. Najbolj pa jo je mučila strahotna notranja suhota, ki ji je onemogočila, da bi dvignila svojega duha k Bogu.
O binkoštih 1590 se je velika preskušnja končala. Povrnil se ji je občutek milosti in obljubljeno ji je bilo, da bo odslej vedno združena z Bogom, tudi v težavah vsakdanjega življenja. Odkar je spoznala lastne človeške slabosti, je bila do drugih še bolj prizanesljiva in uvidevna. Brala je v dušah in napovedovala prihodnje reči ter delala tudi čudeže.
Umrla je 25. maja 1607. Že za življenja očitna svetost Marije Magdalene Paciške je bila po njeni smrti potrjena z mnogimi čudeži. Papež Urban VIII. jo je že leta 1626 razglasil za blaženo, Klement IX. pa 1669 za svetnico.
Goduje 25. maja. Vir
Gregor VII. - papež
Imena: Gregor, Gligo, Gligor, Gligorij, Gliša, Glišo, Greg, Grega, Gregec, Gregi, Gregorij, Grga, Grgur, Griša; Gregorija, Gregica, Grgica.
Morda za apostolom Petrom največji med papeži. Bil je sin tesarja. Ime mu je bilo Hildebrand. S pomočjo nekega duhovnika se je šel v Rim šolat in je postal duhovnik. Papež Gregor VI. je spoznal njegove velike zmožnosti in si ga je vzel za dvornega kaplana. Po papeževi smrti se je Hildebrand umaknil v samostan, ker so ga bolele žalostne razmere v Cerkvi. Tudi papež Leon IX. ga je vzel v svojo službo. Po Leonovi smrti so ga v Rimu soglasno zahtevali za naslednika, toda Hildebrand je to odločno odklonil.
Novi papež Viktor II. je poslal Hildebranda v Francijo, da bi tam nadaljeval cerkveno obnovo, ki jo je začel že pod papežem Leonom. Viktorjev naslednik Štefan IX. ga je poslal po istih potih v Nemčijo. Pred smrtjo je naročil, da ne smejo voliti novega papeža, dokler se Hildebrand ne vrne. Pod Hildebrandovim vplivom so izvolili Nikolaja II. Po smrti Aleksandra pa so leta 1073 izvolili za papeža Hildebranda,
čeprav se je branil. Nadel si je ime Gregor VII.
Dve hudi rani sta takrat boleli Cerkev: simonija in investitura. Škofje in župniki niso dobivali služb od Cerkve, marveč so si to pravico lastili kralji in knezi (investitura). Ti so večkrat te službe prodajali tistim, ki so več ponudili, čeprav niso bili vredni (simonija). Tako se je kar kupčevalo in barantalo s svetimi službami. Zoper to dvojno zlo se je bojeval Gregor VII. ves čas svojega papeževanja z nemškim kraljem Henrikom IV. Kralj se je spočetka sicer vdal, pozneje pa se je premislil; spet se je spokoril vsaj na videz, slednjič pa je na zunaj le zmagal proti Gregorju. Papež je moral v izgnanstvo in je tam umrl. Njegove zadnje besede so bile: »Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v izgnanstvu.« To se je zgodilo 25. maja 1085.
Njegova premočrtnost mu je pridobila simpatijo krščanskega sveta, tako da je zmagoviti Henrik IV. kmalu doživljal poraz za porazom. Njegov naslednik Henrik V. je leta 1122 v wormškem konkordatu moral priznati vse bistvene točke iz programa Gregorja VII.
Papež Gregor VII. goduje 25. maja. Vir