Zavetnik jetnikov.
Atributi: škofovska obleka, veriga in ključi v rokah ter goreča hiša poleg sebe, ki jo je pogasil s svojo molitvijo.
Imena: German, Germanij, Germanija.
Ime German boste pri nas zaman iskali. Pomeni pa brat, bratovski, pravi, resnični. V koledarju katoliške Cerkve najdemo več svetnikov s tem imenom, med njimi je tudi svetnik današnjega dne: German Pariški.
Rodil se je okoli leta 496 blizu mesta Dijon v Franciji. Dolgo je živel kot puščavnik, ko mu je bilo nekaj nad trideset let, je postal duhovnik. Zaradi njegovega vzornega življenja so ga menihi samostana sv. Simforiana v Autunu izvolili za opata, nazadnje pa je postal škof v Parizu. Odlikoval se je po znanju in dobrodelnosti, združeval je bistrino duha z dobroto srca, kar je krščanski ideal.
German je opravil veliko delo v Gospodovem vinogradu: spreobrnil je na tisoče grešnikov, potolažil nešteto nesrečnih in jim pomagal v stiski. Umrl je 28. maja 576. Njegove kosti so slovesno prenesli v opatijo Saint-Germain-des-Pres, kjer se je ohranilo njegovo češčenje do danes. Vir
Andrej Salos - suženj
Imena: Andrej, Andi, Andraš, Andraž, Andre, Andrea, Andreas, Andrejček, Andrejko, Andrea, Andres, Andrew, Andro, Andrija, Andrejc, Draš, Draško, Drejc, Drejče.
Andrej Salos je bil po rodu Skit in suženj. Odkupil ga je Teognost, visoki uradnik bizantinskega cesarja Leona (457-474). Nadarjenemu
mladeniču je omogočil solidno vzgojo. Andrej je postal celo njegov tajnik.
Globokoverni Andrej je neko noč sanjal, da ga Kristus spodbuja, naj postane »nespameten za njegov evangelij« (v smislu besede apostola Pavla). Te sanje so povsem spremenile njegovo življenje. Bojeval se je s hudobnim duhom in preziral ta svet. Imeli so ga za neumnega in so ga vklenili v verige. Pozneje so mu verige odvzeli, češ da je neozdravljiv. Živel je v siromaštvu, od priložnostne miloščine. Mnogi so ga imeli za obsedenega od hudega duha in so govorili, da je norec.
Nekateri mladi, med njimi bodoči carigrajski patriarh Epifanij (520-535), so vedeli za skrivnost te navidezne norosti: ponižanje samega sebe ter želja premagati svet in hudiča. Srečanje z Andrejem je Epifaniju zelo koristilo. Z nasveti in obširnim znanjem mu je razlagal, kako se je treba bojevati proti temu nasprotniku krščanske svetosti.
Iz svetnikovega življenjepisa (avtor naj bi bil duhovnik Nicefor), razberemo številna poročila o svetnikovih videnjih. V najtežjih trenutkih so mu prišli na pomoč svetniki in celo sam Kristus, pogosto v podobi temnopoltega Etiopca. Po njihovih spodbudah naj bi duhovno pomagal nekaterim ljudem v duhovni stiski pod pogojem, da ne govorijo o njegovi svetosti. Med najpomembnejšimi mističnimi pojavi se omenja prikazen Matere Božje, ki razgrinja svoj plašč nad vernike. To naj bi v vzhodni Cerkvi spodbudilo uvedbo praznika Marijinega varstva
(1. oktobra). Znano je tudi napovedovanje usode Carigrada ob koncu sveta.
Po 26 letih notranjih bojev je Andrej umrl. Relikvij niso nikoli našli. Omenjeni življenjepis (nastal naj bi med 7. in 10. stoletjem) je edini vir za poznanje svetnikove osebnosti. Ob presoji zgodovinskih, jezikoslovnih in paleografskih podatkov obstajajo resni dvomi, ali je ta svetnik sploh zgodovinska oseba. Toda pobožnost do njega se je na Vzhodu močno razširila, zlasti še med slovanskimi narodi, zaradi priljubljenega praznika Marijinega varstva. V Rusiji je o tem ohranjena bogata ikonografija. Vir