Imena: Bertold, Berto, Albert, Herbert, Hubert
Leta 1097 so se začele križarske vojne. Njihov namen je bil osvoboditi Sveto deželo izpod oblasti mohamedancev. Z velikim navdušenjem so se dvignili evropski kristjani, si pripeli na prsi znamenje križa in šli v sveti boj. Ko so pa v Sveti deželi zavladali, so se začeli med seboj prepirati in tudi razuzdano živeti.
Tako so sčasoma izgubili, kar so si bili prej z velikim trudom pridobili. Med vitezi, ki so se udeležili križarskih vojn, je bil tudi Bertold iz Kalabrije v Italiji. Pred Antiohijo se je vnela krvava bitka in zmaga se je že nagibala na stran mohamedancev. V tej hudi stiski se je Bertold zaobljubil, da bo postal menih, če bo Bog kristjanom naklonil zmago. In res, Bog je zaobljubo sprejel, kristjani so zmagali.
Bertold ni snedel besede. Leta 1156 se je odpravil z desetimi tovariši na goro Karmel, si z njimi postavil blizu votline, kjer je v starih časih po ustnem izročilu bival prerok Elija, borno bajto in začeli so puščavniško življenje. Tako se je začel sloveči karmeličanski red (mogli bi reči tudi karmelski red). Bertold je bil prvi poglavar. Odlikovali so ga sveto življenje in nenavadne čednosti. Bog mu je tudi že v življenju naklonil dar
čudežev. Opat Bertold je umrl 29. marca 1195.
Karmeličani veljajo že od nekdaj za enega izmed najstrožjih moških redov. Kljub trdim predpisom se je število karmeličanov množilo in v Palestini je nastalo že štirinajst takšnih redovnih družin, ki jim je jeruzalemski patriarh Albert leta 1209 potrdil začasna pravila, stalna pa papež Honorij III. leta 1226. Kmalu nato so zaradi islamske nevarnosti dobili vsi karmeličani ukaz, da zapuste Sveto deželo. Najprej so se ustavili na Cipru, nato pa je moral vsak oditi v svoj rodni kraj.
Tako se je red razširil po Evropi in se od leta 1245 prilagodil predpisom za beraške redove. »Karmel« za moški red smo dobili tudi v Gorici, kjer se je naselila tudi družina karmeličank. V Gorici sta »karmela« ostala do leta 1782, ko ju je cesar Jožef II. razpustil. Nekdaj je veliko tisoč Slovencev pripadalo karmelski bratovščini (karmelskemu tretjemu redu).
Sv. Bertold goduje 29. marca. Vir
Ciril Diakon - diakon
Imena: Ciril, Kiril, Kiro, Kirilo
Mučeniška smrt sv. Cirila diakona v sirskem mestu Heliopolisu spada med redka zgodovinsko zanesljiva izpričana mučenja pod cesarjem Julijanom Odpadnikom. Julijan je bil dober psiholog in zato ni maral mučeništva, dopuščal pa je, da so se smeli njegovi privrženci nad »skrunilci bogov« neusmiljeno maščevati. Take smrti je umrl diakon Ciril.
Kot mlad klerik je Ciril sodil, da bo poganom najbolje pokazal ničevost bogov, če razbije kipe malikov. To se je že pod Konstantinom marsikje dogajalo in je pri preprostih ljudeh učinkovalo, ko so videli, da se bogovi ne morejo maščevati. Diakon Ciril je tako veliko poganov pridobil za krščanstvo. Zakrknjenih poganov seveda s tem ni prepričal in ti so se nad njim maščevali. Julijan je zahteval, da se morajo državljani povsod prikloniti pred cesarjevim kipom, ob katerem so postavili tudi kipe bogov. Kdor ni počastil vseh hkrati, so ga obdolžili - ne da zaničuje bogove - temveč, da žali cesarja. Precej kristjanov je takrat v stiski vero zatajilo.
Ciril tega poganskega uspeha ni lahko prenašal in je kristjane spodbujal k stanovitnosti. Nakane poganskih hujskačev so se s tem izjalovile. Poganski priganjači so zato hoteli na vsak način odstraniti Cirila in ga z mučenjem pripraviti, da bi svojo vero zatajil. Diakon je z božjo pomočjo prenesel vse njihove krutosti, pogani pa so pobesneli in mu razparali trebuh, da je umrl v najhujših mukah.
Kakor Julijan so tudi ti krvniki sodili, da je krščanstvo zgolj človeški izum, ne pa božje delo. Zgodovinar Teodoret Cirski piše, da je vse, ki so se znašali nad Cirilom, zadela božja kazen, kakor je pisano v Razodetju (19,2): »Maščeval je nad njimi kri svojih služabnikov.« To se je zgodilo med letoma 361 in 363.
Ciril Diakon goduje 29. marca. Vir