Imena: Maksimin, Maksim, Maks, Max, Maksimilijan, Maksimiljana, Maksima, Maksa, Maksi, ...
Maksimin je živel v 4. stoletju, ko je škofija Trier v zahodni Nemčiji že slovela po krščanskem svetu. Bil je eden prvih bojevnikov zoper arijanstvo na Zahodu. Dal je gostoljubje izgnanemu sv. Atanaziju in sklenil z njim veliko prijateljstvo. V zvezi s papežem Julijem I. in španskim škofom Hosijem je pregovoril cesarja, da je leta 343 sklical koncil v Sardiko (Sofijo). Na tem koncilu je trierski škof imel veliko veljavo in je sklepe podpisal med prvimi.
Umrl je okoli leta 347.
Tega svetnika so za Trierjem najbolj častili v mestu Poitiers. Upodabljajo ga po legendi, tako, da mu medved nosi tovor. Vir
Maksim Emonski - škof
Imena: Maksim, Maks, Maksi, Max; Maksima.
Svetnik je prvi zanesljivo izpričani škof v Emoni, rimskem mestu na tleh Ljubljane. O njem imamo malo zgodovinskih poročil. Udeležil se je pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381. Isto leto je končal svoje delo 2. vesoljni cerkveni zbor v Carigradu, ki je zatrl arijansko krivoverstvo na tleh rimske države tako, da se je poslej obdržalo samo med Germani, pa tu in tam še v rimski državi. Tako sta bila napol arijanca škofa Paladij v Ratiariji (južno od Donave v zahodni Bolgariji) in Sekundin v Singidunumu (današnjem Beogradu). Ta dva je obsodila omenjena sinoda v Ogleju. Škof Maksim naj bi tedaj izgovoril besede: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen. To ve Bog, pa tudi vest vernikov ga je obsodila.«
Podpis škofa Maksima beremo tudi med udeleženci sinode v Milanu leta 390, ki je pod vodstvom milanskega škofa sv. Ambroža obsodila Joviniana, ker je učil zmote glede krsta in Marijinega devištva. Tako vidimo, kako je bil Maksim vedno in povsod zavzet za pravovernost. Med 32 škofi, ki so se udeležili oglejske sinode, je Cerkev osmim priznala svetniško čast, med njimi tudi emonskemu škofu Maksimu.
Ta je nastopal na sinodah, svest svoje odgovornosti pred Bogom, in v imenu emonskega cerkvenega občestva, ki ga je predstavljal. Emona je v njegovi dobi imela zelo razvito bogoljubnost. To so bile družbe asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se razvile na pobudo sv. Atanazija samo v največjih zahodnih verskih središčih, na primer v Rimu, Milanu in Ogleju. Sv. Hieronim je emonske askete osebno poznal in jim večkrat pisal. Ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno naslovljeno na device, drugo na meniha Antonija, katerega prosi, naj mu bo prijatelj in sohlapec (Kristusov). Gotovo je te za svetost zavzete ljudi vodil sv. Maksim. Druga posredna priča pa je na novo odkrita (1969) emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje.Njegovo mučeništvo ni trdno dokazano, čeprav pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici piše, da je bil pobit s kamni.
Goduje 29. maja. Vir
Jožef Gerard - misijonar
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina, Zefa Žefa, Žefka, Zefka, Fina.
Rodil se je leta 1831 v škofiji Nancy (Francija) v pobožni družini. Zato ni čudno, da se je odločil za duhovniški poklic. V škofijskem bogoslovnem semenišču pa se je srečal z redovniki in misijonarji Oblati Brezmadežne. Njihova misijonska vnema je tako vplivala na bogoslovca Jožefa Gerarda, da se je odločil vstopiti v njihov red in postati misijonar.
Po enem letu noviciata so mu predstojniki že dovolili, da je naredil večne zaobljube. V samostanskem arhivu je o njem zapisano: »Jožef Gerard je bil vzoren novinec, pobožen, poln notranjega duha in solidnih kreposti. Odlikovala ga je ljubezen do sobratov, rad je ubogal predstojnike in bil je ves vnet za misijone v tujih deželah.«
Po dveh letih bogoslovnega študija je bil posvečen za diakona in dobil odlok, da odide za misijonarja v Južno Afriko. Tam je bil šele leta 1837 ustanovljen prvi apostolski vikariat, čez deset let drugi in leta 1850 v koloniji Natal tretji. Tega je Kongregacija za širjenje vere zaupala oblatom Brezmadežne in tja je bil poslan Jožef Gerard.
Prva leta bivanja na samostanski postojanki se je diakon Jožef pripravljal na mašniško posvečenje in ga po enem letu priprave tudi prejel.
Še eno leto se je izpopolnjeval v znanju angleščine (Južna Afrika je bila angleška kolonija) in se učil tudi jezika domačega plemena Zulu. Mednje je bil potem poslan p. Jožef, toda domačini so pokazali popolno nezanimanje za krščansko vero. Zato so ga poslali za dve leti delovat med Evropejce, nato pa spet k plemenu Zulu. Domačini so prihajali blizu, toda za krst in spreobrnitev se niso odločili.
Misijonarji oblati so se tedaj odločili za prodor v notranjost obsežnega apostolskega vikariata in prišli v kraljestvo Basotho. Tu jim je kralj dovolil misijonsko delo. V dolini Tlo-u-tle so ustanovili misijon Božje matere, pozneje imenovan Roma. Tu je bil p. Gerard predstojnik od 1862 do 1875. Posvetil se je vzgoji moške mladine in krstil okoli 500 članov tega plemena. Predstojniki so ga potem poslali ustanavljat nov misijon čisto na severovzhodu velike dežele, imenovan Sveta Monika. Tudi tam je bilo v dvaindvajsetih letih krščenih okoli 500 domačinov. Nato so ga poklicali nazaj na postajo Roma in tam je deloval še do leta 1914, ko je 29. maja umrl.
Ljudje so občudovali v p. Gerardu moža molitve. Sam pa je o svojih misijonskih izkušnjah napisal: »Skrivnost, da te ljubijo, je, da ti ljubiš. Ljubiti tudi nekristjane. Ko jih vidiš, se lahko razžalostiš in se vprašuješ, kako bi jih mogel spreobrniti. Odgovor najdeš na vsaki strani evangelija: treba jih je ljubiti, ljubiti kljub vsemu in povsod.« Za blaženega je p. Gerarda razglasil papež Janez Pavel II. 15. septembra 1988. Vir