Imena: Pij, Pijo, Pio; Pija
Po rojstvu se je pisal Antonio Gizlieri. Bil je iz obubožane plemiške družine v Savoji. Kot deček je služil za pastirja, dokler ga ni neki dobrotnik skupaj s svojim sinom dal k očetom dominikancem. Postal je mašnik in je bil vsem zgled redovnega uboštva. Leta 1551 so ga poklicali v Rim, kjer je postal škof, kardinal in leta 1566 tudi papež. Novi papež je še vedno živel ubožno kot redovnik; pod vrhnjo obleko je nosil raševino. Bil je oče ubogim in siromašnim in ljudstvo, ki je vse to videlo, ga je tudi ljubilo kot očeta.
Kot papež je veliko storil, da bi se povsod izvajali sklepi tridentinskega vesoljnega cerkvenega zbora in se po njih ozdravile rane protestantizma. Bil je eden največjih liturgičnih papežev. Izdal je misal in brevir, ki sta veljala do sedanje koncilske bogoslužne prenove, in Rimski katekizem, ki je šele pred kratkim dobil nadomestilo v novem katekizmu.
Posebno skrb je posvečal nevarnosti turških vojska, od katerih so veliko trpeli tudi naši kraji. Zato je skušal zediniti evropske vladarje v boj zoper polmesec, kar pa se mu ni povsem posrečilo. Česar ni mogel na zunaj, je dosegel na znotraj z molitvijo. Pravili so, da so se Turki bolj bali papeževe molitve kakor oboroženih vojska krščanskih vladarjev. Ko je umrl, so se v Carigradu tri dni veselili njegove smrti. Pri tem so se spominjali leta 1571, ko so jih po papeževem posredovanju združeni Španci in Benečani premagali pri Lepantu. V tej bitki so Turki izgubili 130 ladij in 30.000 mož, svobodo pa je doseglo 15.000 kristjanov. Ko je prinesel odposlanec poročilo o sijajni zmagi, je papež ves solzan rekel s
starčkom Simeonom: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru.«
Papež je zmago pripisoval priprošnji božje Matere in molitvi rožnega venca. V spomin na ta dogodek je v lavretanske litanije vpletel
vzklik »Pomoč kristjanov« in uvedel praznik sv. rožnega venca. Čez leto dni je umrl. Želel je umreti kot preprost menih in se je dal obleči v dominikansko redovno obleko.
Goduje 30. aprila. Vir
Jožef Cottolengo - redovnik
Zavetnik vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.
Imena: Jožef, Jože, Jos, Josip, Joža, Jožko, Joži, Juš, Pino; Josipa, Jozefa, Jozefina, Joža, Jožefa, Jožica, Jožka, Pepca, Pina
Cottolengovi zavodi v Torinu so nenehen čudež božje previdnosti. Ustanovil jih je Jožef Benedikt Cottolengo, ki se je rodil leta 1786 v mestecu Bra blizu Torina v družini z dvanajstimi otroki. Bil je prvorojenec. Tudi dva mlajša brata sta izbrala duhovniški poklic. Usmiljenja in dobrotljivosti do bolnikov ga je naučila že mati. S prisrčno dobroto je pomagal, kjer koli je videl kakšno stisko. Rekel si je: »Če Bog vidi vsako
človeško bednost, ne sme biti njegov služabnik zanjo slep.«
Leta 1818 je postal kanonik pri cerkvi sv. Rešnjega telesa v Torinu. Takoj je poiskal zanemarjene reveže v župniji ter jim pomagal. Leta 1827 pa je začutil v sebi ob primeru jetične matere neke francoske družine, ki je nikjer niso hoteli sprejeti: Marija hoče, da ljudem, ki nimajo nikogar in si ne morejo pomagati, pripravim dom in stalno zavetje. Najprej je vzel v najem dve sobi blizu cerkve, leta 1832 pa kočico v kraju Valdocco pred mestom in jo imenoval »hišica božje previdnosti«. Cottolengo je potem zidal in spopolnjeval svoj zavod, kakor je bilo pač treba dati streho in postrežbo nebogljenim ljudem. Veliko pozornost je namenjal tudi njihovi vzgoji. Oskrbovancem je razlagal smisel trpljenja in jih učil, naj se vdajo v božjo voljo. Sredstva so vedno prišla, včasih že v skrajni sili, vendar še pravočasno.
Cottolengo je umrl 30. aprila 1842. Na ta dan goduje. Tega »genija dobrote« je razglasil za svetnika papež Pij XI. leta 1934. Vir